Curek vode grobo masira mojo kožo. Zdaj se že začenjam čutiti, a sem izgubila občutek za čas. Kako dolgo že sedim tu in se oblivam s toplo vodo? Ne vem, a še ne mislim nehati. Šele začenjam se počutiti živo. Čutim premikanje mišic in toplo vodo na moji koži. Zdaj sem že dovolj sposobna, da začenjam analizirati sobo. Mojo pozornost pritegnejo šamponi na dolgi stekleni polici nad kadjo. Vzamem tretjega z leve, oranžne barve in z vonjem po citrusih. Po kakih treh sekundah mi pade iz rok in z glasnim odmevom pristane v banji. Za trenutek otrpnem in se sliši le poplesavanje curka vode pri mojih stopalih.
"Hej, a si dobro??!!?!". Lennon trka na vrata. V hipu zaprem vodo. Malce zmedena odgovorim: "Aaaammmm, ja. OK. Kul sem. Samo šampon je padel! Pardon."
A je stal tako blizu vrat, da je slišal ropot? Hmm...
"Potem pa OK", reče, da komaj slišim.
Poberem šampon z dna banje. Šele zdaj opazim, da moje dlani krvavijo. Od presenečenja pade plastenka nazaj med moje noge. In šele zdaj, ko vidim kri, začenjam čutiti bolečino. Od zapestja do konic prstov je v mojo kožo zapičenih nešteto drobnih delcev lesa. Vsaj zdi se mi. Morda pa so le opraskanine... Poskušam pozabiti in ignorirati bolečino. Zopet odprem vodo in se skušam spraviti k sebi. Počasi in s težavo vstanem, slečem vse, kar še imam na sebi, sperem kri z plastenke in se stuširam do konca. Kasneje stopim kar na moja oblačila na tleh kopalnice. Tako ali tako so potrebna konkretnega pranja ali pa so le še za v smeti.
Predal po umivalnikom... Brisače? Odprem prvega. Da, brisače. Poiščem tiste "ta velike". Vzamem kar prvo z vrha, ki je v barvi vanilije. Na hitro se obrišem in se zavijem vanjo. Seveda ima zdaj ta prelepa vanilijeva barva še rdeče packe zaradi mojih dlani, ki spet skelijo.
Pogledam se v ogledalo. Kaos. Predvsem v mojih očeh. Kot da so steklene. So rdeče. Zabuhle. Po nekaj trenutkih si priznam, da jočem.
Zakaj se prav meni to dogaja?!?! Če bi se že od vsega začetka izogibala Zoltanu, kot so me svarili vsi moji prijatelji, zdaj ne bi stala bosa na mrzlih ploščicah in buljila v svojo patetično podobo v ogledalu. Ne, jaz sem pač morala preizkusiti, kako vroč je ogenj. In zdaj stojim v tuji hiši zavita le v brisačo. Brez telefona, brez oblačil, brez avta in s krvavimi rokami. "Zdaj mi res ni treba jokati", si pravim. A ne morem se zadržati. Preveč boli. In prepričana sem, da je položaj brezupen.
Spet potrka na vrata. Lennon. Kaj naj pričakujem od njega? Uničila sem mu avto, popackala brisačo, in zdaj nimam kam iti, ker nimam niti najmanjše cunje za oblečt.
"Lahko vstopim?", reče potem, ko je že odprl vrata. Nič ne odgovorim. Ni mi mar, saj se ubadam z zadrževanjem solz. Še naprej strmim v ogledalo, čeprav vidim vse megleno. Velika kepa v grlu mi onemogoča razumljivo govorjenje. S težavo zamomljam: "Mhm...". Na hitro si z rokama obrišem oči. Super, zdaj imam še lica krvava.
"Kaj, kaj pa to??!" se zmedeno namršči in nerodno skoči proti meni s kupom oblačil. Odloži jih na umivalnik in zgrabi moje dlani. Poskušam jih izmakniti, medtem ko vse glasneje hlipam. Ko si dodobra ogleda rane, končno popusti prijem. Poskušam zadržati jok, a nastajajo le čudni, nezemeljski zvoki v mojem grlu.
Besna sem nase, ker me Lennon vidi takšno. Besna sem, ker ne zmorem prikriti moje ranljivosti. Stojim pred njim kot nebogljen psiček. In to me jezi. Ne maram biti odvisna od drugih.
Opazim, da je Lennon zmeden. Tudi on ne ve, kaj naj stori. Povsem razumljivo, saj verjetno ni navajen na jokajoča bitja v njegovi kopalnici in zavita v krvavo brisačo. In kot ga poznam, tudi ni navajen sočustvovati. A če pomislim, je prav smešen, ko gleda tako zmedeno. Nato stopi korak nazaj: "Emmmm.... Tule sem prinesel nekaj oblačil... Če ti bodo prav...". Pokaže na rob umivalnika, kamor jih je odložil in v naglici odkoraka iz kopalnice.
Hvaležna sem, da me je pustil samo.
Čez nekaj minut, ko se pomirim, oblečem, kar mi je prinesel.
