boredom is life

Današnji večer je kot nalašč za zapravljanje dolgčasa s pisanjem.
Sobotni večer - in SPET ždim doma. Priznam, sem sama kriva. Torej se nimam pravice smilit sama sebi. Glede tega se res ne bom. Lahko se pa smilim sama sebi še zaradi česa drugega. Ah, bolje da ne.
V ozadju pojejo Death Cab For Cutie, prsti drsijo po tipkovnici. To je sproščujoč občutek. Škoda, da ne bom pisateljica. Pravzaprav sem lahko - a vse kaže, da nimam potenciala. Pa kdo bi se sekiral?
Sem na takšni stopnji življenja, ko sem prisiljena razmišljati o prihodnosti in svojih ciljih. Problem je le ta, da bolj ko razmišljam - tem bolj se mi temni pred očmi. In to bi moralo v meni sprožiti alarm.
Vedno sem mislila, da je moj cilj "prešvercat se od pondelka do petka". Mislim, da se moram samo "prešvercat" od rojstva do smrti. Ker življenje je kurba. In naš svet se po "rollercoasterju" pelje v propad. Da sploh ne govorim o nas - potnikih...
Vsem ni tako hudo. Nekateri imajo lepa življenja. Nekateri povprečna. -relativnost- ...Nekateri se komaj prebijejo skozenj.
Mislim, da je moje življenje dovolj dobro. Pravzaprav je še preveč dobro. Imam stvari, ki jih ne potrebujem in me ne osrečujejo. Nimam pa svojega "Once upon a time", ki bi me vodil vsaj v bližino "and so they lived happily ever after". In nič ne kaže, da bom kdaj s kakšnim princem odjezdila v sončni zahod.
Ah, te pravljice... Utopija.
I just want someone to rock my world. That's all. Potem se bo moja prihodnost morda začela svitati. In se ne bom več ubadala z možnostmi, kako preživeti sobotni večer. In ne bom več odkrivala Amerike v mojih možganih. In vam tega ne bo treba brat. (Če sploh še obstajajo bralci tega mojega "full of crap-a"...)
No, pa lep pozdrav!


P.S.: Če dobro pomislim - verjetno je za mojo brezvoljnost krivo samo pomanjkanje sonca (kot ponavadi v tem času leta).




In mislim, da sem se mimogrede zaljubila v to pesem: