peteek!

Long time no see, moja draga slovenščina...
Danes je prvi dan letošnje zime, ko sem se spet zavedla, da sovražim mrzlo, monotono vreme, kratke dneve in pomanjkanje energije. Skratka, ne maram zime. Pika. Poletjeeeeee, kjeeee siiiiii??!?!?!? 4 dni se že bašem s čokolado in z vsakim dnem se moje celice bolj bašejo z maščobo. In ker so moji možgani zaenkrat še sposobni zavedanja, da maščoba ni "ok", je posledica vsega tega počasno drsenje v t. i. sezonsko depresijo.

No, pa da na hitro z vami delim še novice tega napornega tedna. Projekt Gradbentina je uspešno zaključen, brucovanje je bolj ali manj uspelo (bolj za gradbenike, manj za arhitekte), LET3 niso razočarali, moje čustveno stanje je dokaj stabilno in moje memoriranje imen je še vedno na stopnji štiriletnika.

Zanimivo je tudi to, da se zdi, da se je moj položaj v družbi izboljšal. Ampak samo zdi. Zahvaljujoč tej akreditaciji za mojim vratom: 

Zanimivo je, kako se ljudje začnejo ukvarjati s tabo, ko mislijo, da si bolj pomemben, kot so si prej predstavljali. Seveda se motijo, ker nisem bila niti približno blizu nazivu organizator. A tu je dokaz, da se da z njimi manipulirat na otročje lahek način. Z listom papirja in eno besedo.

In spet sem bila malce razočarana nad svetom. Pa ne za dolgo, ker iskreno povedano - pozornost mi je prav godila. :)

Hope to see you soon, my mushibushishushi-readers!

P.S. In zdaj jaz vas vprašam: KAJ narediš, če spoznaš osebo, ob kateri imaš občutek, da se poznata že celo večnost le po dveh spregovorjenih stavkih?