Jutri pa novim ciljem naproti. Bom morala kar jaz do njih, ker redko sami pridejo do mene. Skrbi me le, če bo pot trnova... Potem se zna zgoditi, da izgubim vizijo. Pa pustimo skrbi za pojutrijšnjem! Kako je že zvenelo leta 1991? "Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan." ?
Pa še pesem za danes. Morda malce izven mojega optimističnega konteksta, a to ni važno. Danes je vse lepo. Lying in the sun... Ko sem prvič gledala ta video, me je pripravil do solz (in komur se to zdi nenavadno, morda še ni doživel resnične glasbe. Genij je tisti, ki izrazi čustva skozi glasbo. In to je nekaj najlepšega...). Verjetno se bo kdo temu smejal. Kar naj se. V začetku me bo morda prizadelo, potem več ne.
Tudi jaz si kdaj želim, da bi dojemala svet kot večina. Morda bi bilo lažje, a se bojim, da bi bila za marsikaj prikrajšana...
No comments:
Post a Comment