Sorry? Yes, sorry for being such a bitch lately...

Zime bo konec, jaz sem pa v sebi še vedno hladna. Vsi čutimo, da se pomlad začenja. S prvim sladoledom, prvimi žafrani na trati pred hišo, toplimi sončnimi zahodi... In vsako pomlad se spreminjamo. Mi sami. Novo leto, nova pomlad, nova energija. Staro postaja novo. In z novim nismo vedno zadovoljni.
Ni mi všeč, kar sem postala. In srčno upam, da je za vse krivo samo kronično pomanjkanje sonca in z njim vitamina D.
Sama sem drugačna, a tudi drugi ne ostajajo enaki. Takšno je življenje. Smisel in srečo pa bomo dojeli takrat, ko bomo spremembe sprejeli in se naučili z njimi živeti. Konec koncev imamo to v nas. Ljudje smo sposobni neverjetnega prilagajanja. Samo moramo si pustiti, da postanemo za to dovzetni.
Vem, včasih je težko sprejeti spremembe. In sama vem, da se moram začeti truditi, da mi bo uspelo. Vem, da mi bo. Morda bo samo potrebnega nekaj časa... Ampak mislim, da samo moj trud ne bo dovolj. Če ostali ne bodo sprejemali mene, bo moj trud zaman. Zato upam, da najdemo vmesno pot. Ker enostavno ne moremo ostajati enaki. Ker konstantno spreminjanje je bistvo življenja. Zima, za njo pomlad, poletje, jesen. Vsako leto enako - vendar nikoli isto.

Vem, da se nekateri sprašujejo, zakaj ljudje pišemo svoja razmišljanja in jih nato javno objavimo. Ampak, če jih že pišemo, zakaj jih torej ne bi tudi objavili? Naj jih skrbno skrivamo nekje v dnevnikih, zaklenjenih mapah? Da jih bomo sami brali? Sliši se sebično. Ampak - če rečem, da je sebično, potem me boste imeli za egoistično. Priznam, da včasih sem. Ampak takrat mi ugaja.
In da bodo sprejeli moj egoizem, se bodo morali nekateri potruditi bolj kot drugi. Zraven pa še "x" drugih stvari. Upam, da ne obupajo... Vem, da bom sama dala vse od sebe, da jaz ne bom.

Nikoli ni vse črnobelo...