won't another minute buy.
Danes je bil lep sončen jesenski dan. Verjetno eden izmed zadnjih letos. In zato toliko bolj dragocen. In ni boljšega občutka, kot oditi iz predavanja samo zato, da bi živel s takšnim dnem. Sprehod in sončni zahod. Takrat ne potrebujem čisto nič drugega.
Pa vendar... Šele, ko so mi danes razjasnili, da naj bi naš kitarist zapuščal band, ki me je zadnja dva meseca držal pokonci in me polnil z energijo, je prelep sončen dan izginil. Brez kitarista nimamo kaj počet. To je dejstvo. In če ne bom imela teh treh ur dvakrat na teden, se mi prav zlahka lahko poslabša. Zdaj, ko nas "filajo" z arhitekturo in vsem drugim, bom brez tega pobega iz vsakdana tenko piskala.
S svojim življenjem sem drugače trenutno zadovoljna. Rada spoznavam nove ljudi, študij mi je všeč, naključja so fantastična. In vsak dan znova mi je jasno, kako je svet majhen. Oz. kako je Maribor majhen... In spet... Koga pa briga? Želela sem napisati nekaj, kar bi se vam vsedlo v srce ali misli. Nekaj, kar bi vam spremenilo dan. Ali mišljenje. Pa čeprav samo enemu. Pa čeprav samo za minuto... Ker največja žalost na tem svetu je to, da si ne dovolimo živeti tako, kot želimo. Da se uklanjamo "normalni" večini. Da nas je strah novih stvari. Da smo nezaupljivi do vsakega, ki ga ne poznamo vsaj pol življenja. Da obsojamo tiste, ki si upajo živeti svoje sanje, v sebi pa nas grize, da tudi mi nismo tako pogumni. And all we are is dust in the wind...
I close my eyes only for a moment and the moment's gone. THE MOMENT IS GONE! In ja - trenutek lahko spremeni vse. Pa ssj to vsi veste. Zakaj še torej oklevate, ko se gre za vaše življenje, vašo prihodnost?
P.S.: Ne pričakujem, da ste vsi dojeli bistvo. Pač nisem vešča v pisanju. A vaja naj bi delala mojstra. Torej - see you next time.
No comments:
Post a Comment