Sorry? Yes, sorry for being such a bitch lately...

Zime bo konec, jaz sem pa v sebi še vedno hladna. Vsi čutimo, da se pomlad začenja. S prvim sladoledom, prvimi žafrani na trati pred hišo, toplimi sončnimi zahodi... In vsako pomlad se spreminjamo. Mi sami. Novo leto, nova pomlad, nova energija. Staro postaja novo. In z novim nismo vedno zadovoljni.
Ni mi všeč, kar sem postala. In srčno upam, da je za vse krivo samo kronično pomanjkanje sonca in z njim vitamina D.
Sama sem drugačna, a tudi drugi ne ostajajo enaki. Takšno je življenje. Smisel in srečo pa bomo dojeli takrat, ko bomo spremembe sprejeli in se naučili z njimi živeti. Konec koncev imamo to v nas. Ljudje smo sposobni neverjetnega prilagajanja. Samo moramo si pustiti, da postanemo za to dovzetni.
Vem, včasih je težko sprejeti spremembe. In sama vem, da se moram začeti truditi, da mi bo uspelo. Vem, da mi bo. Morda bo samo potrebnega nekaj časa... Ampak mislim, da samo moj trud ne bo dovolj. Če ostali ne bodo sprejemali mene, bo moj trud zaman. Zato upam, da najdemo vmesno pot. Ker enostavno ne moremo ostajati enaki. Ker konstantno spreminjanje je bistvo življenja. Zima, za njo pomlad, poletje, jesen. Vsako leto enako - vendar nikoli isto.

Vem, da se nekateri sprašujejo, zakaj ljudje pišemo svoja razmišljanja in jih nato javno objavimo. Ampak, če jih že pišemo, zakaj jih torej ne bi tudi objavili? Naj jih skrbno skrivamo nekje v dnevnikih, zaklenjenih mapah? Da jih bomo sami brali? Sliši se sebično. Ampak - če rečem, da je sebično, potem me boste imeli za egoistično. Priznam, da včasih sem. Ampak takrat mi ugaja.
In da bodo sprejeli moj egoizem, se bodo morali nekateri potruditi bolj kot drugi. Zraven pa še "x" drugih stvari. Upam, da ne obupajo... Vem, da bom sama dala vse od sebe, da jaz ne bom.

Nikoli ni vse črnobelo...

Today I don't give a F*** (about my future)

Energija na minimumu. In spet se sprašujem, kje se v mojem življenju nahajam. In v katero smer se razvija človeštvo. In zakaj se veliko ljudi zase več ne trudi.
Dovolj filozofiranja.
Tole vam povem in se izpovem:
1. Hudo je, ko ljudje ne vidijo in cenijo tvojega truda.
2. Če me že mislite izkoriščati, me vsaj dobro izkoristite. Ne bom vam vsega nosila k riti.
3. Ne mislite, da želim vedno storiti tisto, kar se Vam zdi, da je prav.
4. Če tega ne bom storila, me ne gnjavite. Jaz bom nosila posledice, ne vi.
5. Ko bom tečna, mi povejte, da to veste in se obrnite stran.

Škoda, da tega ne berejo ljudje, ki bi jim tole prav prišlo...
Zdaj pa grem tole današnjo mešanico agresije, razočaranja in stresa izražat na drugačen način.
Pa lep pozdrav.

Ah, kje je še vikend...

Foto-zgodba

Glede na to, da mojega bloga ne bere veliko ljudi (in tisti, ki ga berejo me poznajo in poznajo tudi vse na posnetkih), sem si dovolila objavit posnetke, ki so nastali danes zjutraj. Če se pa kdo od teh ne strinja z objavo, naj mi pove. Jih bom odstranila.
Črno-bela fotografija je zabavna. Pravzaprav je težja od barvne? Ne vem. Vem pa, da ne moreš izkoriščat barv temveč se moraš osredotočit na izraznost.
Ti posnetki niso zrežirani (razen zadnje) in tudi nisem imela namena, da tako izpadejo. A kasneje se je izkazalo, da govorijo zgodbo, če malce obrnem...

Tako torej izgleda naša debata ob jutranji kavi... =D

To pa že zgleda kot zgodba, ne?
(Slike niso bile posnete v tem zaporedju, je pa bolj zanimivo zdaj, ko sem jih preuredila...)

"Wish I could lie in the sun, the same things as anyone..."

Jutri pa novim ciljem naproti. Bom morala kar jaz do njih, ker redko sami pridejo do mene. Skrbi me le, če bo pot trnova... Potem se zna zgoditi, da izgubim vizijo. Pa pustimo skrbi za pojutrijšnjem! Kako je že zvenelo leta 1991? "Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan."   ?


Pa še pesem za danes. Morda malce izven mojega optimističnega konteksta, a to ni važno. Danes je vse lepo. Lying in the sun... Ko sem prvič gledala ta video, me je pripravil do solz (in komur se to zdi nenavadno, morda še ni doživel resnične glasbe. Genij je tisti, ki izrazi čustva skozi glasbo. In to je nekaj najlepšega...). Verjetno se bo kdo temu smejal. Kar naj se. V začetku me bo morda prizadelo, potem več ne.

Tudi jaz si kdaj želim, da bi dojemala svet kot večina. Morda bi bilo lažje, a se bojim, da bi bila za marsikaj prikrajšana...

look at the sky – is it love?

Tema, zamolklo brnenje v ušesih, težak utrip. Moje telo in možgani še zmeraj niso dojeli današnje situacije v celoti. In nekje med vratom in popkom moje srce še komaj poskakuje. Trudim si predstavljati, da sedim na peščeni obali v kopalkah. 30°C????? Ja, pa ja.

"Lennon?", vprašam. Nisem prepričana, če sem sploh proizvedla kak zvok.

"Ja?".

Očitno moje glasilke še delujejo. Za sive celice v možganski skorji pa nisem prepričana: "Moj sedež je moker... Kako ga boš posušil? Žal mi je, a ga lahko jaz posušim? Vem, da je to drag avto. Oprosti... Ni me bilo treba peljati. A me sploh pelješ domov? Saj se avtomobilski sedeži ne sušijo dolgo? Saj to je samo voda. Razen tega, da smrdi huje kot voda."

Komaj se zadržim blebetanja. Lennon nič ne komentira. Verjetno bi raje videl, da bi se utopila, kot pa da tukaj močim njegov "nobel" avto. Dobro skriva...

Še zdaj mi ni jasno, kakšen je bil njegov namen, ko je me potegnil iz vode. On preprosto ni tak. V njem namreč razkošno prebivata egoizem in ignoranca. Starki bi verjetno raje podstavil nogo, kot pa da ji pomaga čez cesto. In vsakemu članu dramskega krožka z očali je že vsaj enkrat vrgel čevlje v stranišče. On in  njegova zlobna tolpa prijateljev. Njegove pozornosti so deležni le tisti z enako ali večjo mero egoizma. Zakaj torej jaz sedim v NJEGOVEM avtu, čakajoč na NJEGOVO pomoč v NJEGOVI hiši?!?! Sem kar čez noč postala popularna? Ali v meni vidi le še eno žrtev, ki ji bo poteptal samozavest?

Kakorkoli že - moja fizična moč je trenutno fantazija, telefon pa leži nekje ob ribniku.

Avto se počasi ustavlja. Jaz se ne premikam. Lennon odpre vrata in izstopi. Hladen piš strese moje telo. Odprejo se vrata na moji strani in Lennon mi pomaga izstopiti. Ali naj raje rečem, da me kar dvigne in odnese proti hiši? Ker moje mišice so verjetno v stanju vegetacije. Razmišljam, da me verjetno spet neznosno zebe, a ne čutim ničesar več.

Spomnim se moje glave nekje ob njegovi glavi in vonj njegovih las. Diši po citrusih. Jaz pa smrdim po blatu, ribah, črvih in še čem. A ni mi mar.

Nese me po stopnicah. Na vrhu desno. Kopalnica?

Položi me v kad. Ogromno, kotno kad temno modre barve. Prav vseeno mi je kaj namerava početi. Telo mi namreč ne pomaga z navalom adrenalina zaradi strahu. Ali pa me sploh  ni strah?

S težavo sleče moj plašč.

Zdi se, da nimam moči niti govoriti. Ne vem zakaj, a začenjam gojiti zaupanje do njega. Nek odtenek zaupanja nekje globoko za  mojim smislom za razum.

Nato sleče še moj pulover. Naenkrat začne teči voda. Zdaj se trudi z majico, nato jo vrže na tla k plašču.

"Treba te je ogreti. Sicer nisem medicinec in nimam pojma kako, a tole se zdi še najbolj logična rešitev," slišim Lennonov zamolkel glas.

"To, da me slečeš??"

"Ne, da te dam v nekaj toplega".

Začenja me polivati s toplo vodo. Na začetku se ne zdi topla. A po nekaj minutah mi je bolje.

Lennon z rokami sloni na robu kadi in še kar vztraja s curkom tople vode. Ko opazi, da je moje odzivanje že življenjsko, se nasmeje: "Ok, zgledaš bolje. Zdaj grem ven, da se lahko slečeš in stuširaš do konca. Vzemi si čas. V omari pod umivalnikom so brisače. Potem ti prinesem nekaj, da se boš oblekla."

Vstane in odkoraka iz kopalnice.

Danes je natanko 1 leto od moje prve objave. In tako kot lani, sem tudi letos na valentinovo sama s krofi.
Popoldne mi je bilo malce dolgčas... Ta je privedel do preiskušanja novih palčk iz oglja (hvala Anji!!) in čečkanja po vsem, kar je prišlo pod roko. Na koncu je nastala tale čečkarija, ki sem jo na hitro obrobila s flomastri... Ja, kosmati "bauci". Sicer pa priznam, da je drevo res malce kopirano, tudi koncept z "bauci". Tudi risba ni vrhunska. Pa zanemarite. Važna je ideja. Danes je valentinovo... =D
Kdo si pa ne želi, da mu nekdo podari srce??       <3

Happy Valentine's Day!

Ignorance is bliss

Ko že misliš, da se je dan dobro iztekel, se njegovi zadnji trenutki spreobrnejo v utesnjenost. In zdaj bi bilo bolje iti pod dolg vroč tuš ter se sprostiti in pozabiti na realnost. Ob takih trenutkih dojemam same slabosti življenja. Ne vidim ničesar pozitivnega. Še sama sebe ne maram. Delam, česar nočem. To pa samo zato, da ne bi razočarala vseh okoli mene, ki pričakujejo nekaj, kar naj bi se od mene pričakovalo. Počutim se ukalupljeno. In potem se počutim osamljeno, ker nobenega ne zanima, kako se počutim. In zdaj sem naravnost obupna, ker pišem tole tukaj. Sama sebi govorim: "Ne sme se ti zmešat..." In zdaj jočem, ker komaj zdržim.
Šola me ubija. Matura me ubija. Strah me je prihodnosti. Zavidam vsem, ki vejo, kaj si želijo za njihov Jutri. Ali pa vsaj mislijo, da vejo. Jaz pa se iščem že 18 let... In vedno hujše postaja, ker čas teče naprej. Nočem, da bi se odločila za napačno možnost. A ne vem, kaj je napačno. Ker se ne poznam. Ker ne poznam mojega bistva. Nisem niti blizu mojemu bistvu. Ne vem, kaj je namen mojega življenja. In potem je tu drug problem: Kaj če mojega smisla ne najdem? Vedno se mi je zdelo, da bo pri mojih letih vse lažje. Da ga bom do zdaj že našla.
In kaj če smisla sploh NI?? Zakaj ga nekateri iščejo celo življenje pa ga ne najdejo? Kaj če bo tako z mano?
Vem, da bi bilo bolje, da sploh ničesar ne bi iskala. Ampak najprej moram sama sebe prepričat, da je bolje živeti brez našega bistva, kot pa zapraviti življenje v iskanju le-tega. Za zdaj mi to še ne uspeva. A morda se bo takrat prikazal sam od sebe. Morda...

Ko se naslednjič vidimo, bom morda kot vsako normalno dekle - nasmejana, sproščena, in ki ve, kaj želi.
Sprejmite tisto dekle in pustite nek njen delček spati v globini.




Takšni kot jaz grenimo svet. Ne bi nam smeli pustiti. Žal mi je.

boredom is life

Današnji večer je kot nalašč za zapravljanje dolgčasa s pisanjem.
Sobotni večer - in SPET ždim doma. Priznam, sem sama kriva. Torej se nimam pravice smilit sama sebi. Glede tega se res ne bom. Lahko se pa smilim sama sebi še zaradi česa drugega. Ah, bolje da ne.
V ozadju pojejo Death Cab For Cutie, prsti drsijo po tipkovnici. To je sproščujoč občutek. Škoda, da ne bom pisateljica. Pravzaprav sem lahko - a vse kaže, da nimam potenciala. Pa kdo bi se sekiral?
Sem na takšni stopnji življenja, ko sem prisiljena razmišljati o prihodnosti in svojih ciljih. Problem je le ta, da bolj ko razmišljam - tem bolj se mi temni pred očmi. In to bi moralo v meni sprožiti alarm.
Vedno sem mislila, da je moj cilj "prešvercat se od pondelka do petka". Mislim, da se moram samo "prešvercat" od rojstva do smrti. Ker življenje je kurba. In naš svet se po "rollercoasterju" pelje v propad. Da sploh ne govorim o nas - potnikih...
Vsem ni tako hudo. Nekateri imajo lepa življenja. Nekateri povprečna. -relativnost- ...Nekateri se komaj prebijejo skozenj.
Mislim, da je moje življenje dovolj dobro. Pravzaprav je še preveč dobro. Imam stvari, ki jih ne potrebujem in me ne osrečujejo. Nimam pa svojega "Once upon a time", ki bi me vodil vsaj v bližino "and so they lived happily ever after". In nič ne kaže, da bom kdaj s kakšnim princem odjezdila v sončni zahod.
Ah, te pravljice... Utopija.
I just want someone to rock my world. That's all. Potem se bo moja prihodnost morda začela svitati. In se ne bom več ubadala z možnostmi, kako preživeti sobotni večer. In ne bom več odkrivala Amerike v mojih možganih. In vam tega ne bo treba brat. (Če sploh še obstajajo bralci tega mojega "full of crap-a"...)
No, pa lep pozdrav!


P.S.: Če dobro pomislim - verjetno je za mojo brezvoljnost krivo samo pomanjkanje sonca (kot ponavadi v tem času leta).




In mislim, da sem se mimogrede zaljubila v to pesem:

don't u ever forget this

SKY IS THE LIMIT.