Pogledam na blog. Kliknem "Nova objava" in gledam v belino. Pa ne dolgo. Ker vem, da želim pisati. In tako začnem ne da bi vedela točno, kaj bom povedala. Pardon, napisala.
Danes sem srečna. Pa ne zato, ker je božič. Letos sem poskušala smreko okrasiti s čim manj okraski (zato, da bo drugo leto prej pospravljena). Ja, "minimalizem je moderen!" povem vsakemu, ki meni, da je naša smreka skromna. Praznike imam sicer rada, ker dobim končno nekaj prostih dni. Ampak me ne navdušuje (pogosto prevelika) količina hrane v mojem želodcu (večinoma potic in ostalih peciv).
Ah, kako sem že mislila? Ja, danes sem srečna. Pravzaprav sem s sabo zadovoljna že kar nekaj dni. Se vam kdaj zgodi, da se enostavno odločite nekaj storiti v svojem življenju? In to tako trdno, da sploh ne dvomite, da bi spodletelo? No, jaz sem se. In to je razlog za moje zadovoljstvo. Zaenkrat sem še vedno samozavestna in trdno prepričana v svoje načrte. Četudi še nimam vsega pripravljenega in nič natančno določenega. Vem samo, da si želim. In da bom šla tudi v vojno in na misijo, da to dosežem. Ampak korak za korakom. Najprej načrt dela, usklajevanje želja, nato pa iskanje gob. Ni važno, če bo trajalo še pol leta. Važno da BO.
Le vsake toliko časa se zavem, česa so sposobne naše želje. Ampak tiste res posebne. Sama zadnje čase pogosto pozabim, česa si resnično želim. K sreči me je ta božični spirit letos spomnil, da moram početi več tistega v čemer uživam.
Pa to ni nikakršna novoletna zaobljuba. Tega ne počnem. Zdi se mi enostavno glupo, da ljudje potrebujejo nek časovni preskok, da se odločijo za spremembe.
Eniveeej, kar sem še želela povedati je to, da sem danes že začela pripravljati teren za realizacijo moje najnovejše odločitve. Ampak sem kaj hitro ugotovila, da nima smisla prehitevati stvari. Ker je še preveč neznank in se zadeva lahko hitro spremeni. Tako da čakam na konec praznikov (to je do drugega leta), potem pa v štart.
Veseli me tudi dejstvo, da sem se končno malo odvadila objav z milijon slikami in linki do nekih stvari, ki očitno navdušujejo samo mene. Predvidevam, da je k temu pripomoglo prisilno pisanje eseja nekaj tednov nazaj, ko sem spet ugotovila, kako rada tipkam. Ja, zvok tipkovnice in občutek tipke na prstnih blazinicah bi skoraj lahko bila meditacija. Ali pa mi je všeč, ker je na nek način podobno igranju klavirja? Tudi možno... Zadnje čase tudi pogosto pišem kar pred spanjem s prenosnikom v naročju. Ponavadi takrat, ko sem bolj pod stresom ali pa imam preveč misli v glavi in sem zmedena. In pomaga. Saj pravim - meditacija! Hah! (A obstajajo kake terapije s pisanjem in tipkanjem? Morda bi pa jaz patentirala tako relaksacijo in zdravljenje stresa. Glede na to, kaj vse je danes možno prodat ljudem, bi morda bilo celo uspešnica...)
Po pravilih bi zdaj sledil zaključek. Torej: ZAKLJUČEK.
Sunday, December 25, 2011
Saturday, December 17, 2011
se mi ne da
Prav v tem trenutku bi morala biti zakopana v Mount Everest dela. Ja, bilo bi prav. In koristno. Ampak imam nek občutek, da imam v sebi nek občutek, ki mi pravi, da imam občutek, da se mi bo sfrkljalo, če ne odklopim vsega okrog sebe. Ja, glup stavek. Eniveej, ravnokar sem brala Pametno Rit. And I totally get it. Saj je fajn občutek, ko se zbudiš v belo jutro. Ampak mi je dopizdilo. Sploh, ker me mariborski vozniki na poti do univerze vsako leto zalivajo z brozgo.
Saj grem rada smučat. Ampak me nervira vsa logistika. Sploh, ker se je tak hudičev problem zmenit s folkom. Pomoje bi bilo treba že avgusta določiti vse termine, ki bi si jih rezervirali za zimsko športanje. In zadnje čase niti nimam več časa in volje dogovarjat se v nedogled. Zato mi je najlažje, če rečem: "Najprej se vi dogovorite, potem bom pa jaz videla, če imam čas." Tako ohranim zdrave živce, ker stvar ni več odvisna od mene. Nekaterim se morda zdi, da je to samo manever, s katerim se izogibam druženju s prijatelji. Pa ni tako. Sploh ne. Pravzaprav sem sama skoraj odvisna od vseh kratkih in dolgih srečanj. Če sem predolgo sama, postanem nervozna. In me niti kava ne spravi k sebi.
Skratka, kar hočem povedat je to, da se mi enostavno več ne da ukvarjati z dogovarjanjem. To pa izključno zaradi tega, ker mi ponavadi vzame preveč časa. In energije. Vse skupaj pa sploh ni logično, ker si nadvse želim zapravljati čas na kavici ali čaju z XY ljudmi.
Ah, danes bom kar tule zaključila. Da se mi slučajno spet ne zgodi, da po pomoti zbrišem celotno objavo. In to celo tako, na kakršno sem bila ponosna... Ja, še vedno sem štorasta. In po besedah drugih še vedno pogosto zgledam zmedeno. Čeprav se sama sebi ne zdim več zmeden osebek. Ljudje očitno ne razumejo razlike med "biti zmeden" ali pa "odtavati v lastne misli", ko mi njihovo govoričenje ni več zanimivo. Takrat, ko jih neham poslušat in se samo še delam, da jih poslušam, očitno zgledam zmedeno.
Ja, that's for sure one thing I know now.
Saj grem rada smučat. Ampak me nervira vsa logistika. Sploh, ker se je tak hudičev problem zmenit s folkom. Pomoje bi bilo treba že avgusta določiti vse termine, ki bi si jih rezervirali za zimsko športanje. In zadnje čase niti nimam več časa in volje dogovarjat se v nedogled. Zato mi je najlažje, če rečem: "Najprej se vi dogovorite, potem bom pa jaz videla, če imam čas." Tako ohranim zdrave živce, ker stvar ni več odvisna od mene. Nekaterim se morda zdi, da je to samo manever, s katerim se izogibam druženju s prijatelji. Pa ni tako. Sploh ne. Pravzaprav sem sama skoraj odvisna od vseh kratkih in dolgih srečanj. Če sem predolgo sama, postanem nervozna. In me niti kava ne spravi k sebi.
Skratka, kar hočem povedat je to, da se mi enostavno več ne da ukvarjati z dogovarjanjem. To pa izključno zaradi tega, ker mi ponavadi vzame preveč časa. In energije. Vse skupaj pa sploh ni logično, ker si nadvse želim zapravljati čas na kavici ali čaju z XY ljudmi.
Ah, danes bom kar tule zaključila. Da se mi slučajno spet ne zgodi, da po pomoti zbrišem celotno objavo. In to celo tako, na kakršno sem bila ponosna... Ja, še vedno sem štorasta. In po besedah drugih še vedno pogosto zgledam zmedeno. Čeprav se sama sebi ne zdim več zmeden osebek. Ljudje očitno ne razumejo razlike med "biti zmeden" ali pa "odtavati v lastne misli", ko mi njihovo govoričenje ni več zanimivo. Takrat, ko jih neham poslušat in se samo še delam, da jih poslušam, očitno zgledam zmedeno.
Ja, that's for sure one thing I know now.
Wednesday, December 7, 2011
Friday, December 2, 2011
Wednesday, November 30, 2011
7 things I know
Ravno tiste vikende, ko nimaš skoraj nič časa, vsi nekaj hočejo od tebe. (To se mi vedno zgodi.)
Najhujša lakota je ob 2.00 zjutraj med umivanjem zob, ko se
odpravljaš spat. Takrat bi pojedla še zobno pasto...
Bojda v visokih petah sploh ni težko hodit.
Razmišljam, da bi kavo zamenjala za zeleni čaj.
Obstajajo še večji "amiši" od mene.
Dva glasova v moji glavi se prepirata vedno bolj pogosto.
Dovolila sem vdor neugodnih misli v svojo glavo.
Friday, November 25, 2011
Wednesday, November 23, 2011
čakam
Ah, naj gre vse nekam.
Baje bodo kmalu volitve.
Nimam pojma, koga sploh imam na izbiro na glasovnici.
Folk se ima rad.
Danes mi gre to na živce.
Spet so prenovili Facebook.
Filofaks protestira.
Po novem se pogovarjam s prenosnikom.
In se na glas jezim nad lakom za nohte.
Še vedno si po jutrih na glas pojem Plug In Baby.
Folk se je zato danes prvič norca delal iz mene.
Zato sem kasneje presedlala na Are U Gonna Be My Girl.
Končno vem, kaj je troll.
Vem tudi, kaj pomeni "arschloch".
Šele po enem letu sem odkrila supersko čajnico na poti do faksa.
Jutri bom videla, kako velik je moj strah pred otroci.
Pri karateju očitno obstajajo "lepe točke".
Nekateri še vedno presenečeno ugotavljajo, da znam včasih tudi kaj lepo zapet.
Zahtevam, da se vreme že enkrat odloči ali bo neznosno slabo ali pa znosno dobro.
Ugotovitev noči: jaz sem amiš.
Kaj boš s psom, ki je manjši od mačke?!
Že čakam na vikend.
In čakam, da se mi zjasni. Vse naokrog.
Baje bodo kmalu volitve.
Nimam pojma, koga sploh imam na izbiro na glasovnici.
Folk se ima rad.
Danes mi gre to na živce.
Spet so prenovili Facebook.
Filofaks protestira.
Po novem se pogovarjam s prenosnikom.
In se na glas jezim nad lakom za nohte.
Še vedno si po jutrih na glas pojem Plug In Baby.
Folk se je zato danes prvič norca delal iz mene.
Zato sem kasneje presedlala na Are U Gonna Be My Girl.
Končno vem, kaj je troll.
Vem tudi, kaj pomeni "arschloch".
Šele po enem letu sem odkrila supersko čajnico na poti do faksa.
Jutri bom videla, kako velik je moj strah pred otroci.
Pri karateju očitno obstajajo "lepe točke".
Nekateri še vedno presenečeno ugotavljajo, da znam včasih tudi kaj lepo zapet.
Zahtevam, da se vreme že enkrat odloči ali bo neznosno slabo ali pa znosno dobro.
Ugotovitev noči: jaz sem amiš.
Kaj boš s psom, ki je manjši od mačke?!
Že čakam na vikend.
In čakam, da se mi zjasni. Vse naokrog.
Monday, November 21, 2011
Loesje v MB
Kadar malo zavijem iz mojih ustaljenih poti po Mariboru, se včasih zgodi, da še opazim kak star Loesje plakat...
Saturday, November 19, 2011
danes
Tako danes izgleda dan. Ne morem se odločit, če mi je to lepo, ali sem še vedno na bojni nogi z meglo. Mislim, really?! Že od včeraj od predvčerajšnjim sedi na nas. Ampak sem pa slišala, da naj bi se sonce razdajalo na višinah, kot je Rogla. *razmislek* Hm, vse bi blo super, če bi lahko to soboto leno presedela v štrikanih zoknih in čajala celo popoldne. Zdaj pač ne bo tako super, ker moram štrikane zokne sezut, da se bom lahko zvečer peljala na vaje v še en meglen kraj...Friday, November 18, 2011
Thursday, November 17, 2011
ko to ni več To
"To ni več to," mi gre po glavi. Ta blog ni več to, kar sem si pred približno enim letom nazaj želela, da bi bil. Postajam plehka. In lena. Kvantiteta nad kvaliteto. That's wrong.
Izgubila sem željo po pisanju. Po tistem navdušenem sestavljanju besed v zanimive stavke. Po iskanju metafor, ki nimajo smisla. In zgleda, da sem s tem izgubila tudi tisti občutek, da bom zanimiva za branje. Še hujše je pa to, da sem se s tem sprijaznila. Vsaj zdi se mi. Čeprav bi še vedno rada prebrala kakšno dobro knjigo in si naložila nekaj fraz v mojo besedno skrinjo, ki postaja en golaž angleških izpeljank v slovenščino. In potem bi jih želela uporabit v jedrnatem spisu/eseju/razmišljanju o preživljanju dnevov z različnimi ljudmi; o frustracijah v moji glavi; in o tem, zakaj sem zakompleksana (nekatere dneve bolj kot druge); o malenkostih, ki mi spreminjajo poglede na svet; o novembrskem soncu, ki se skriva za meglo; o tistem, čemur pravimo "lepo" ... Pa enostavno nimam časa sedet s knjigo v roki in ji pustiti, da me potegne vase. In redko si vzamem čas za razmišljanje, za daydreaming, navsezadnje tudi za lepotni spanec. J*bi ga. Sem se že navadila, da hodim po obličju zemlje brez makeup-a, zasilno spetimi lasmi in mozoljem na bradi medtem ko si na glas pojem Plug in Baby.
Kakorkoli že, 17. november in okoliški dnevi me vedno pripravijo do razmišljanj o vsem malem in velikem. Tak čas se vedno spomnim, da mi sedemnajstega ponavadi primanjkuje energije, da je bila noč tri leta nazaj jasna in mrzla, in da še zdaj nisem vpisana v register darovalcev organov.
Eh... Pa rada bi napisala nekaj smešnega! Ali provokativnega! Ali vsaj čudno brezsmiselnega! Pa nimam v krvi, nimam v mislih... Eh, morda mi pa kdaj drugič uspe. Ja, drugič - takrat, ko bom zasanjana in pod vplivom tistih različnih stvari, ki jim rečemo "lepo". Takrat pa bo. To bo takrat To.
Izgubila sem željo po pisanju. Po tistem navdušenem sestavljanju besed v zanimive stavke. Po iskanju metafor, ki nimajo smisla. In zgleda, da sem s tem izgubila tudi tisti občutek, da bom zanimiva za branje. Še hujše je pa to, da sem se s tem sprijaznila. Vsaj zdi se mi. Čeprav bi še vedno rada prebrala kakšno dobro knjigo in si naložila nekaj fraz v mojo besedno skrinjo, ki postaja en golaž angleških izpeljank v slovenščino. In potem bi jih želela uporabit v jedrnatem spisu/eseju/razmišljanju o preživljanju dnevov z različnimi ljudmi; o frustracijah v moji glavi; in o tem, zakaj sem zakompleksana (nekatere dneve bolj kot druge); o malenkostih, ki mi spreminjajo poglede na svet; o novembrskem soncu, ki se skriva za meglo; o tistem, čemur pravimo "lepo" ... Pa enostavno nimam časa sedet s knjigo v roki in ji pustiti, da me potegne vase. In redko si vzamem čas za razmišljanje, za daydreaming, navsezadnje tudi za lepotni spanec. J*bi ga. Sem se že navadila, da hodim po obličju zemlje brez makeup-a, zasilno spetimi lasmi in mozoljem na bradi medtem ko si na glas pojem Plug in Baby.
Kakorkoli že, 17. november in okoliški dnevi me vedno pripravijo do razmišljanj o vsem malem in velikem. Tak čas se vedno spomnim, da mi sedemnajstega ponavadi primanjkuje energije, da je bila noč tri leta nazaj jasna in mrzla, in da še zdaj nisem vpisana v register darovalcev organov.
Eh... Pa rada bi napisala nekaj smešnega! Ali provokativnega! Ali vsaj čudno brezsmiselnega! Pa nimam v krvi, nimam v mislih... Eh, morda mi pa kdaj drugič uspe. Ja, drugič - takrat, ko bom zasanjana in pod vplivom tistih različnih stvari, ki jim rečemo "lepo". Takrat pa bo. To bo takrat To.
Wednesday, November 16, 2011
7 things things I know
Maribor je v dežju neprijazno mesto.
Maribor je tudi v snegu neprijazno mesto.
Nima smisla pit brezkofeinske kave. Nima pravega okusa -
preverjeno.
Dišečih krem, losjonov in mleka za telo ni nikoli preveč.
Ste že kdaj slišali za 3D miško? No, jaz jo hočem.
Če se ob treh ponoči pri -4°C usedeš v ledeno mrzel avto, je
brain-freeze zagotovljen.
Govori se, da v Müllerju prodajajo Lila Pause. (How awesome is that?!?!)
Friday, November 11, 2011
my perfect weekend getaway
I admit. I have a thing for lakes. And for any kind of water actually. And this tiny cabin stands perfectly above the water. In the middle of woods surrounded by nothing. Oh, how would I love to spend my weekend here just doing nothing!
...via Bliss.
...via Bliss.
Thursday, November 10, 2011
lets inhale caffeine
Are you kidding me? Just found this mini inhaler. Guess what can you inhale!? Pure caffeine!
So, are we getting it when it comes to the market? I probably won't. Because it's not all in the caffeine. It's about the ritual of drinking coffee, the taste of it and hanging with friends. Though this would come handy in late working nights! Have to tell my schoolmates about this...
However, I am still not prepared to give up that magic taste of coffee with milk.
But if you're interested: I found this via Designboom.
So, are we getting it when it comes to the market? I probably won't. Because it's not all in the caffeine. It's about the ritual of drinking coffee, the taste of it and hanging with friends. Though this would come handy in late working nights! Have to tell my schoolmates about this...
However, I am still not prepared to give up that magic taste of coffee with milk.
But if you're interested: I found this via Designboom.
Monday, November 7, 2011
only a daydream away
This is exactly what I want right now.
Cozy Christmas.
Dreamy Paris.
And new shoes. Always.
And it's only a daydream away...
Friday, November 4, 2011
i believe i can fly
Tuesday, November 1, 2011
1/2 portrait project
Lately I often use Photoshop for my projects. I'm still not very good at it, actually I'm quite bad. Anyhow, check out these images by Jesús González. He nails it!
This is 1/2 Project where he "creates unsettling portraits by collaging multiple photographs
of individuals and 'cutting' out along their edges."
I think this is a great concept!
...via DesignBoom.
This is 1/2 Project where he "creates unsettling portraits by collaging multiple photographs
of individuals and 'cutting' out along their edges."
I think this is a great concept!
...via DesignBoom.
Monday, October 31, 2011
all hallows eve
I wish I could throw a Halloween party... Well, maybe next year.
But have a great Halloween night tonight!
Photos via Retronaut.
But have a great Halloween night tonight!
Photos via Retronaut.
Tuesday, October 25, 2011
Subscribe to:
Posts (Atom)