važno da BO

Pogledam na blog. Kliknem "Nova objava" in gledam v belino. Pa ne dolgo. Ker vem, da želim pisati. In tako začnem ne da bi vedela točno, kaj bom povedala. Pardon, napisala.
Danes sem srečna. Pa ne zato, ker je božič. Letos sem poskušala smreko okrasiti s čim manj okraski (zato, da bo drugo leto prej pospravljena). Ja, "minimalizem je moderen!" povem vsakemu, ki meni, da je naša smreka skromna. Praznike imam sicer rada, ker dobim končno nekaj prostih dni. Ampak me ne navdušuje (pogosto prevelika) količina hrane v mojem želodcu  (večinoma potic in ostalih peciv).
Ah, kako sem že mislila? Ja, danes sem srečna. Pravzaprav sem s sabo zadovoljna že kar nekaj dni. Se vam kdaj zgodi, da se enostavno odločite nekaj storiti v svojem življenju? In to tako trdno, da sploh ne dvomite, da bi spodletelo? No, jaz sem se. In to je razlog za moje zadovoljstvo. Zaenkrat sem še vedno samozavestna in trdno prepričana v svoje načrte. Četudi še nimam vsega pripravljenega in nič natančno določenega. Vem samo, da si želim. In da bom šla tudi v vojno in na misijo, da to dosežem. Ampak korak za korakom. Najprej načrt dela, usklajevanje želja, nato pa iskanje gob. Ni važno, če bo trajalo še pol leta. Važno da BO.
Le vsake toliko časa se zavem, česa so sposobne naše želje. Ampak tiste res posebne. Sama zadnje čase pogosto pozabim, česa si resnično želim. K sreči me je ta božični spirit letos spomnil, da moram početi več tistega v čemer uživam.
Pa to ni nikakršna novoletna zaobljuba. Tega ne počnem. Zdi se mi enostavno glupo, da ljudje potrebujejo nek časovni preskok, da se odločijo za spremembe.
Eniveeej, kar sem še želela povedati je to, da sem danes že začela pripravljati teren za realizacijo moje najnovejše odločitve. Ampak sem kaj hitro ugotovila, da nima smisla prehitevati stvari. Ker je še preveč neznank in se zadeva lahko hitro spremeni. Tako da čakam na konec praznikov (to je do drugega leta), potem pa v štart.
Veseli me tudi dejstvo, da sem se končno malo odvadila objav z milijon slikami in linki do nekih stvari, ki očitno navdušujejo samo mene. Predvidevam, da je k temu pripomoglo prisilno pisanje eseja nekaj tednov nazaj, ko sem spet ugotovila, kako rada tipkam. Ja, zvok tipkovnice in občutek tipke na prstnih blazinicah bi skoraj lahko bila meditacija. Ali pa mi je všeč, ker je na nek način podobno igranju klavirja? Tudi možno... Zadnje čase tudi pogosto pišem kar pred spanjem s prenosnikom v naročju. Ponavadi takrat, ko sem bolj pod stresom ali pa imam preveč misli v glavi in sem zmedena. In pomaga. Saj pravim - meditacija! Hah! (A obstajajo kake terapije s pisanjem in tipkanjem? Morda bi pa jaz patentirala tako relaksacijo in zdravljenje stresa. Glede na to, kaj vse je danes možno prodat ljudem, bi morda bilo celo uspešnica...)
Po pravilih bi zdaj sledil zaključek. Torej: ZAKLJUČEK.