se mi ne da

Prav v tem trenutku bi morala biti zakopana v Mount Everest dela. Ja, bilo bi prav. In koristno. Ampak imam nek občutek, da imam v sebi nek občutek, ki mi pravi, da imam občutek, da se mi bo sfrkljalo, če ne odklopim vsega okrog sebe. Ja, glup stavek. Eniveej, ravnokar sem brala Pametno Rit. And I totally get it. Saj je fajn občutek, ko se zbudiš v belo jutro. Ampak mi je dopizdilo. Sploh, ker me mariborski vozniki na poti do univerze vsako leto zalivajo z brozgo.
Saj grem rada smučat. Ampak me nervira vsa logistika. Sploh, ker se je tak hudičev problem zmenit s folkom. Pomoje bi bilo treba že avgusta določiti vse termine, ki bi si jih rezervirali za zimsko športanje. In zadnje čase niti nimam več časa in volje dogovarjat se v nedogled. Zato mi je najlažje, če rečem: "Najprej se vi dogovorite, potem bom pa jaz videla, če imam čas."  Tako ohranim zdrave živce, ker stvar ni več odvisna od mene. Nekaterim se morda zdi, da je to samo manever, s katerim se izogibam druženju s prijatelji. Pa ni tako. Sploh ne. Pravzaprav sem sama skoraj odvisna od vseh kratkih in dolgih srečanj. Če sem predolgo sama, postanem nervozna. In me niti kava ne spravi k sebi.
Skratka, kar hočem povedat je to, da se mi enostavno več ne da ukvarjati z dogovarjanjem. To pa izključno zaradi tega, ker mi ponavadi vzame preveč časa. In energije. Vse skupaj pa sploh ni logično, ker si nadvse želim zapravljati čas na kavici ali čaju z XY ljudmi.
Ah, danes bom kar tule zaključila. Da se mi slučajno spet ne zgodi, da po pomoti zbrišem celotno objavo. In to celo tako, na kakršno sem bila ponosna... Ja, še vedno sem štorasta. In po besedah drugih še vedno pogosto zgledam zmedeno. Čeprav se sama sebi ne zdim več zmeden osebek. Ljudje očitno ne razumejo razlike med "biti zmeden" ali pa "odtavati v lastne misli", ko mi njihovo govoričenje ni več zanimivo. Takrat, ko jih neham poslušat in se samo še delam, da jih poslušam, očitno zgledam zmedeno.
Ja, that's for sure one thing I know now.