ko to ni več To

"To ni več to," mi gre po glavi. Ta blog ni več to, kar sem si pred približno enim letom nazaj želela, da bi bil. Postajam plehka. In lena. Kvantiteta nad kvaliteto. That's wrong.
Izgubila sem željo po pisanju. Po tistem navdušenem sestavljanju besed v zanimive stavke. Po iskanju metafor, ki nimajo smisla. In zgleda, da sem s tem izgubila tudi tisti občutek, da bom zanimiva za branje. Še hujše je pa to, da sem se s tem sprijaznila. Vsaj zdi se mi. Čeprav bi še vedno rada prebrala kakšno dobro knjigo in si naložila nekaj fraz v mojo besedno skrinjo, ki postaja en golaž angleških izpeljank v slovenščino. In potem bi jih želela uporabit v jedrnatem spisu/eseju/razmišljanju o preživljanju dnevov z različnimi ljudmi; o frustracijah v moji glavi; in o tem, zakaj sem zakompleksana (nekatere dneve bolj kot druge); o malenkostih, ki mi spreminjajo poglede na svet; o novembrskem soncu, ki se skriva za meglo; o tistem, čemur pravimo "lepo" ... Pa enostavno nimam časa sedet s knjigo v roki in ji pustiti, da me potegne vase. In redko si vzamem čas za razmišljanje, za daydreaming, navsezadnje tudi za lepotni spanec. J*bi ga. Sem se že navadila, da hodim po obličju zemlje brez makeup-a, zasilno spetimi lasmi in mozoljem na bradi medtem ko si na glas pojem Plug in Baby.
Kakorkoli že, 17. november in okoliški dnevi me vedno pripravijo do razmišljanj o vsem malem in velikem. Tak čas se vedno spomnim, da mi sedemnajstega ponavadi primanjkuje energije, da je bila noč tri leta nazaj jasna in mrzla, in da še zdaj nisem vpisana v register darovalcev organov.
Eh... Pa rada bi napisala nekaj smešnega! Ali provokativnega! Ali vsaj čudno brezsmiselnega! Pa nimam v krvi, nimam v mislih... Eh, morda mi pa kdaj drugič uspe. Ja, drugič - takrat, ko bom zasanjana in pod vplivom tistih različnih stvari, ki jim rečemo "lepo". Takrat pa bo. To bo takrat To.