Elevator (podrobno)

Kar ne morem da ne bi. Napisala o dogodivščinah na intenzivnih pevskih pripravah... Vsakič ko se spomnim pripetljaja z dvigalom, me kar začne trest od smeha. No, o vsem pomembnem je že tako povedala Špela (just Me). Hja, ponavadi se zgodi, ko najmanj pričakuješ. Ostati zaprt v dvigalu, namreč. Pa da povem to zgodbo še z moje strani (saj poznate: there are always two sides of every story). Torej s strani tistih, ki NISMO ostali v dvigalu! Bilo je smešno za crknt! No, ugotovila sem tudi, da imam izredno razvit šesti čut - instinkt, ki mi je pomagal (ne da bi se tega prve 2 minuti zavedala) da sem se izognila gneči in paniki v dvigalu, ki je obstalo tam nekje pri 2. nadstropju.
Torej. Od začetka s podrobnostmi. Bilo je konec vaje. 15 minut pavze. Smo se odločile, da se bomo iz kleti rajši z dvigalom peljale v 3. nadstropje. (Čeprav smo se zavedale, da je dvigalo grozno počasno in ponavadi prideš prej po stopnicah). Hja, Špeli smo tudi zabičale, naj nikar ne stiska nobenih drugih gumbkov: ne P, ne K ne 1 in ne 2 (ker je to že celo dopoldne delala), ker nočemo stati v vsakem nadstropju (ker se v tem primeru res voziš 5min od K do 3). In Špela se je držala dogovora. Ampak... Vstopijo v pritličju še ene dvigalo-vožačke. Stisnejo gumbek za 1. nadstropje. Se mi je že takrat prikradla v možgane misel, da bi raje šla peš. Nato se pripeljemo do 1. nadstropja. So-vožačke izstopijo in kar naenkrat se v dvigalo usujejo skoraj vsi člani banda (no, vsaj tisti najbolj impulzivni in hiperaktivni). So bili prešerne volje, če se lepo izrazim. Pa sem si rekla, da bom resnično raje šla peš. (Mojca mi je sledila, za kar mi je verjetno bila kasneje hvaležna...) Sva se komaj izrinile do vrat. No, in lepo počasi se odpraviva po stopnicah. Prideva v 3. nadstropje, do najine sobe. Medtem ko odklepam sobo klepetava o tem, kako so glasni tile instrumentalisti, saj se jih sliši iz dvigala do sem! In o tem, kako je dvigalo res počasno, ker še zdaj ni prispelo. Pa se naenkrat začnejo oglašati neki piski. No, zvenelo je grše od piskov. Pravzaprav ne vem, kako je zvenelo. In se z mojco spogledava: tu pa nekaj smrdi. Stopiva do dvigala. Mojca pritisne tipko za priklic. Ni odziva (ni se prižgala rdeča lučka na gumbku). Začneva podrobneje poslušati: p********* m******** js nikol nea grem več v lift! Pa ka je tou?!?! Pa dee nea gnjavi! Pa ka boš tiho?!? Deeee utihni žee! Ka se jočeeeeš?! hahahahahahahaha muahahahahaa---Alooo Aloooo! p**** lift!....ipd.
Sva sklepale, da so obtičali. Sva padle v smeh. Smeh je privabil špelo-škratka. Smeh se nadaljuje. Spodaj v dvigalu tolčejo po nečem. Tudi to je smešno za pop****t. Po hodniku se približa še Lenart (sam namreč ni mogel v svojo sobo, ker je tudi njegov ključ obtičal v dvigalu). Tudi njemu je smešno, ko ugotovi, da so ostali obtičali. . In nato še naprej poslušamo paniko (približno) 3m nižje. In nato, se spomnim čez nekaj minut in vprašam, če bi morda mi morali koga zdaj poklicat in povedat, da imamo težave z dvigalom? Odgovor je bil: Eh, neee.. Pustmo jih še malo.. hahahahaha...No, nato se dvigalo končno začne premikat. Moram reči da so bili osebki, ki so prišli iz dvigala popolnoma nasprotnih videzov. Približno polovica jih je bila spačena od smeha, ostala polovica pa od strahu in groze.
Mene pa je torej rešil šesti čut. Čeprav pa ne bi imela nič proti, če bi videla izraze vseh tistih dedcev in frajerjev, ki jih je grabila panika.
Muahahaaaaa...!!!!!!!