Tukaj pa en primer, ki je posledica močne utrujenosti. Vzrok utrujenosti: praznovanje 18.rojstnega dneva v petek + bujenje ob 7.30 v soboto za 8-urno vajo pred koncertom.
In ker sem zdaj ob 20.35 preveč utrujena da bi šla spat, se seveda spustim v pogovor. In se kar ne zavedam kaj pišem. Pa vseeno je utrujenost povzročila globoko razmišljanje. Problem je le to, da sem svoje razmišljanje težko ubesedila:

"prvo že to, da ko poglejam skoz okno, vijim da sm med nekimi samimi hribi, pa ne morem vijet lepega horizonta, da bi se svobodno počutla. ko da sm v kletki.
pol wtf se včasi počutim, ko da sm/smo ko neke lutke na vrvici. pač delamo, ka se spodobi, pa ka nam rečejo, da je vrei, da smo pol sprejeti v družbi, četudi, nočemo tega delat. Tiste stvari, kere bo pa radi, se pa nam zDijo nedoseglive, ker nas neka zadržuje. al smo to mi sami, al pa vse ostalo kar ti prije na pamet. od tega kak smo že porinjeni v eno družbo - ali socialni klas al kaj podobnega, in nam neo ratalo iz tega splezat vun nikol. in pol smo jezni ker nas starši niso tak vzgojili ko hočemo bit, ker so nam privzgojili drugačno mišlenje, in pol mamo problem se odpirat in podobne stvari. in pol smo spet tam, ko ko hočemo bit tisto, kar je v družbi ql, in se samo nam zdi, da si to res želimo. in je vsee skup en fucking začaran krog.

pomoje utrujenost to dela. nič takega ni blo.
samo take stvari pogosto razmišlam, in pol me zadušijo.
pa zavidam tistim, ko nareijo vse za vsako ceno, da dosežejo neka kar si res želijo pa hočejo
js sm pa tak neki kurč** shy pa zaprt osebek!
in si tega nea dopuščam.
wtf??"


Pa lahko noč.

Elevator (podrobno)

Kar ne morem da ne bi. Napisala o dogodivščinah na intenzivnih pevskih pripravah... Vsakič ko se spomnim pripetljaja z dvigalom, me kar začne trest od smeha. No, o vsem pomembnem je že tako povedala Špela (just Me). Hja, ponavadi se zgodi, ko najmanj pričakuješ. Ostati zaprt v dvigalu, namreč. Pa da povem to zgodbo še z moje strani (saj poznate: there are always two sides of every story). Torej s strani tistih, ki NISMO ostali v dvigalu! Bilo je smešno za crknt! No, ugotovila sem tudi, da imam izredno razvit šesti čut - instinkt, ki mi je pomagal (ne da bi se tega prve 2 minuti zavedala) da sem se izognila gneči in paniki v dvigalu, ki je obstalo tam nekje pri 2. nadstropju.
Torej. Od začetka s podrobnostmi. Bilo je konec vaje. 15 minut pavze. Smo se odločile, da se bomo iz kleti rajši z dvigalom peljale v 3. nadstropje. (Čeprav smo se zavedale, da je dvigalo grozno počasno in ponavadi prideš prej po stopnicah). Hja, Špeli smo tudi zabičale, naj nikar ne stiska nobenih drugih gumbkov: ne P, ne K ne 1 in ne 2 (ker je to že celo dopoldne delala), ker nočemo stati v vsakem nadstropju (ker se v tem primeru res voziš 5min od K do 3). In Špela se je držala dogovora. Ampak... Vstopijo v pritličju še ene dvigalo-vožačke. Stisnejo gumbek za 1. nadstropje. Se mi je že takrat prikradla v možgane misel, da bi raje šla peš. Nato se pripeljemo do 1. nadstropja. So-vožačke izstopijo in kar naenkrat se v dvigalo usujejo skoraj vsi člani banda (no, vsaj tisti najbolj impulzivni in hiperaktivni). So bili prešerne volje, če se lepo izrazim. Pa sem si rekla, da bom resnično raje šla peš. (Mojca mi je sledila, za kar mi je verjetno bila kasneje hvaležna...) Sva se komaj izrinile do vrat. No, in lepo počasi se odpraviva po stopnicah. Prideva v 3. nadstropje, do najine sobe. Medtem ko odklepam sobo klepetava o tem, kako so glasni tile instrumentalisti, saj se jih sliši iz dvigala do sem! In o tem, kako je dvigalo res počasno, ker še zdaj ni prispelo. Pa se naenkrat začnejo oglašati neki piski. No, zvenelo je grše od piskov. Pravzaprav ne vem, kako je zvenelo. In se z mojco spogledava: tu pa nekaj smrdi. Stopiva do dvigala. Mojca pritisne tipko za priklic. Ni odziva (ni se prižgala rdeča lučka na gumbku). Začneva podrobneje poslušati: p********* m******** js nikol nea grem več v lift! Pa ka je tou?!?! Pa dee nea gnjavi! Pa ka boš tiho?!? Deeee utihni žee! Ka se jočeeeeš?! hahahahahahahaha muahahahahaa---Alooo Aloooo! p**** lift!....ipd.
Sva sklepale, da so obtičali. Sva padle v smeh. Smeh je privabil špelo-škratka. Smeh se nadaljuje. Spodaj v dvigalu tolčejo po nečem. Tudi to je smešno za pop****t. Po hodniku se približa še Lenart (sam namreč ni mogel v svojo sobo, ker je tudi njegov ključ obtičal v dvigalu). Tudi njemu je smešno, ko ugotovi, da so ostali obtičali. . In nato še naprej poslušamo paniko (približno) 3m nižje. In nato, se spomnim čez nekaj minut in vprašam, če bi morda mi morali koga zdaj poklicat in povedat, da imamo težave z dvigalom? Odgovor je bil: Eh, neee.. Pustmo jih še malo.. hahahahaha...No, nato se dvigalo končno začne premikat. Moram reči da so bili osebki, ki so prišli iz dvigala popolnoma nasprotnih videzov. Približno polovica jih je bila spačena od smeha, ostala polovica pa od strahu in groze.
Mene pa je torej rešil šesti čut. Čeprav pa ne bi imela nič proti, če bi videla izraze vseh tistih dedcev in frajerjev, ki jih je grabila panika.
Muahahaaaaa...!!!!!!!

I'm so miserable
No, I'm pathetic
whatevaaaaa - I don't know what I am.

Zdi se mi, da današnja sobota oddaja vibracije, ki mi niso po godu. Pa ne morem trdit, da so negativne. Ampak so čudne; v smislu it-wanna-suck-me-in. Oddajajo željo po brezdelju, pomilovanju samega sebe in skrivanju pred svetom. Vsaj tako jaz občutim to soboto. Rada bi bila noj - pod toplim soncem bi zakopala glavo v pesek in pozabila na vse moteče dejavnike. Nič ne bi slišala in videla. Čutila bi samo prijazne sončne žarke na moji zadnjici. (Nekaj me je zmedlo. A so noji res tisti, ki porivajo glavo v pesek? Če niso, potem bi pač bila tista žival, ki jo.)
Skratka, tale sobota je naravnost rojena za razmišljanje. Ampak danes me moje razmišljanje vedno privede do depresivne ugotovitve. In to mi ni všeč. Jaz bi rada bila vesel človek. Ampak danes ne najdem nobenega konkretnega (in meni všečnega) dejstva, ki bi mi dokazalo, da je moje življenje srečno. Sploh ne vem, zakaj to pišem? V želji, da bo kdo bral? V želji, da bo kdo rekel, da ni tako? V želji, da podobno misleči uvidijo, da niso edini? Zaradi vsega tega? Zaradi vsega tega.
Imam prevelike ambicije za svoje življenje in veliko premajhna jajca, da bi se jih sploh potrudila doseči. Lahko bi si rekla strahopetka. Samo še ena v vrsti popolnoma navadnih, just-ordinary ljudi. In ja - to me duši. Danes me to duši.

I am boring and I know it.
would you clap your hands?

Hmmm...

"Men se rola v glavi vrti seee..."
Nimam pojma zakaj imam tole melodijo trenutno v glavi. Enostavno srečna sem. Pa sploh ne vem zakaj! No, mogoče pa vem. Sem srečna že od včeraj. Niti 2 uri psihologije in test iz matematike (kjer sem pokazala svoje zanič znanje) me nista potrli! Trenutno mi je važno samo, da grem jutri z mojimi "se šetat" po Mariboru. IN da grem junija na Kilerseeeeee!!!!! ToooooO!!! Uaaa... Komaj čakam. Mhm.
Zato imam v načrtu, da moram še pred junijem pod frizerske roke. Upam, da mi bo uspelo naslednji teden. In upam, da bo frizerka razumela moje želje (ki jih redko razume). Ne želim hoditi okrog po svetu s fashionablebirdnest.
Skratka. (Všeč mi je tale beseda...) Ugotovila sem tudi, da moram pri temle pisanju izklopit vse ostale moteče dejavnike, ker mi v nasprotnem primeru nikoli ne uspe napisat kaj pametnega. (Kot npr. danes...) Ugotovila sem tudi, da boljše pišem, ko sem srečna. Pravzaprav pišem samo, kadar sem srečna. In če zdaj pogledam število mojih objav, postanem zaskrbljena. Mislim, da potrebujem več sreče. Ampak v bistvu niti ne verjamem tej svoji novi teoriji. Brezveze. Pravzaprav mislim, da sem večkrat srečna. Kakorkoli (tudi to besedo obožujem), preglejmo kaj se trenutno plete v moji glavi. Naj zdaj povem, da so moje misli velikokrat čudne in nepovezane.
Emmm...ne, rajši ne bomo gledali tega. To ima še večjo stopnjo brezveznosti. Joooooooooooooooj, sploh ne morem normalno mislit! Vse mi preskakuje. Zmedena. adfgajdsfjgnasdfm avsfhasdfjn asdfaghsdfghafh fpgh.
Ah...Mislim, da to nikamor ne vodi. (Ampak zakaj imam pa še vedno željo po pisanju?)
Pa tako sem si želela danes povedati nekaj globokega in razumnega. Ker po dveh urah psihologije bi mi to lahko uspelo. Pa so mi zablokirali možgani.
No, mogoče pa bo naslednjič več sreče...

"Smisel življenja je ležanje na plažiii...."