Ignorance is bliss

Ko že misliš, da se je dan dobro iztekel, se njegovi zadnji trenutki spreobrnejo v utesnjenost. In zdaj bi bilo bolje iti pod dolg vroč tuš ter se sprostiti in pozabiti na realnost. Ob takih trenutkih dojemam same slabosti življenja. Ne vidim ničesar pozitivnega. Še sama sebe ne maram. Delam, česar nočem. To pa samo zato, da ne bi razočarala vseh okoli mene, ki pričakujejo nekaj, kar naj bi se od mene pričakovalo. Počutim se ukalupljeno. In potem se počutim osamljeno, ker nobenega ne zanima, kako se počutim. In zdaj sem naravnost obupna, ker pišem tole tukaj. Sama sebi govorim: "Ne sme se ti zmešat..." In zdaj jočem, ker komaj zdržim.
Šola me ubija. Matura me ubija. Strah me je prihodnosti. Zavidam vsem, ki vejo, kaj si želijo za njihov Jutri. Ali pa vsaj mislijo, da vejo. Jaz pa se iščem že 18 let... In vedno hujše postaja, ker čas teče naprej. Nočem, da bi se odločila za napačno možnost. A ne vem, kaj je napačno. Ker se ne poznam. Ker ne poznam mojega bistva. Nisem niti blizu mojemu bistvu. Ne vem, kaj je namen mojega življenja. In potem je tu drug problem: Kaj če mojega smisla ne najdem? Vedno se mi je zdelo, da bo pri mojih letih vse lažje. Da ga bom do zdaj že našla.
In kaj če smisla sploh NI?? Zakaj ga nekateri iščejo celo življenje pa ga ne najdejo? Kaj če bo tako z mano?
Vem, da bi bilo bolje, da sploh ničesar ne bi iskala. Ampak najprej moram sama sebe prepričat, da je bolje živeti brez našega bistva, kot pa zapraviti življenje v iskanju le-tega. Za zdaj mi to še ne uspeva. A morda se bo takrat prikazal sam od sebe. Morda...

Ko se naslednjič vidimo, bom morda kot vsako normalno dekle - nasmejana, sproščena, in ki ve, kaj želi.
Sprejmite tisto dekle in pustite nek njen delček spati v globini.




Takšni kot jaz grenimo svet. Ne bi nam smeli pustiti. Žal mi je.

boredom is life

Današnji večer je kot nalašč za zapravljanje dolgčasa s pisanjem.
Sobotni večer - in SPET ždim doma. Priznam, sem sama kriva. Torej se nimam pravice smilit sama sebi. Glede tega se res ne bom. Lahko se pa smilim sama sebi še zaradi česa drugega. Ah, bolje da ne.
V ozadju pojejo Death Cab For Cutie, prsti drsijo po tipkovnici. To je sproščujoč občutek. Škoda, da ne bom pisateljica. Pravzaprav sem lahko - a vse kaže, da nimam potenciala. Pa kdo bi se sekiral?
Sem na takšni stopnji življenja, ko sem prisiljena razmišljati o prihodnosti in svojih ciljih. Problem je le ta, da bolj ko razmišljam - tem bolj se mi temni pred očmi. In to bi moralo v meni sprožiti alarm.
Vedno sem mislila, da je moj cilj "prešvercat se od pondelka do petka". Mislim, da se moram samo "prešvercat" od rojstva do smrti. Ker življenje je kurba. In naš svet se po "rollercoasterju" pelje v propad. Da sploh ne govorim o nas - potnikih...
Vsem ni tako hudo. Nekateri imajo lepa življenja. Nekateri povprečna. -relativnost- ...Nekateri se komaj prebijejo skozenj.
Mislim, da je moje življenje dovolj dobro. Pravzaprav je še preveč dobro. Imam stvari, ki jih ne potrebujem in me ne osrečujejo. Nimam pa svojega "Once upon a time", ki bi me vodil vsaj v bližino "and so they lived happily ever after". In nič ne kaže, da bom kdaj s kakšnim princem odjezdila v sončni zahod.
Ah, te pravljice... Utopija.
I just want someone to rock my world. That's all. Potem se bo moja prihodnost morda začela svitati. In se ne bom več ubadala z možnostmi, kako preživeti sobotni večer. In ne bom več odkrivala Amerike v mojih možganih. In vam tega ne bo treba brat. (Če sploh še obstajajo bralci tega mojega "full of crap-a"...)
No, pa lep pozdrav!


P.S.: Če dobro pomislim - verjetno je za mojo brezvoljnost krivo samo pomanjkanje sonca (kot ponavadi v tem času leta).




In mislim, da sem se mimogrede zaljubila v to pesem:

don't u ever forget this

SKY IS THE LIMIT.

O, ja - pravi MAD World...

Danes so me spet napadle nove ugotovitve o življenju. Šment.

1. Pms je K. Resnično.

2. Težko je živeti svobodno. Redkokdo lahko.

3. Razpoloženje se lahko spremeni prej kot v dveh sekundah.

4. Moški so takšni kot vsi pravijo, da so. Žal sem dolgo upala , da niso.

5. Pravijo, da upanje umre zadnje. Lažejo.

Želim vam vsako noč lepe, dolge sanje v rajskem svetu. Ko se zbudite namreč vstopite v izkrivljen svet, naš svet.

Yeah, it's a mad world...












Zdaj pa sem polna pozitivne energije!
Ah, let's danceee..

za danes!

Pesem za danes.
Presneto neverjetna.
Obožujem.
Za vas.
Oasis - Don't Look Back In Anger
Slip inside the eye of your mind
don't you know you might find
a better place to play ...

Živimo življenje? Ali umiramo življenje?

1 leto. Neverjetno. Čas. Ga ni. In je.
17. november mi je brez vsake označbe ostal v spominu. Natanko vem, da je lani 17. novembra že bil mraz. In brezvetrje. Nebo pa jasno.
Letos je topleje. Življenje pa teče naprej. In danes sem se tako kot lani spomnila, da pomen in bistvo našega življenja iščemo na napačih hodnikih. Sama se tega še premalo zavedam.
In tudi ostali ljudje ne dojemajo, da ni pomembno, če zamudiš na sestanek, ker si se zaklepetal s prijateljem; in ni pomembno kakšno oceno si dobil pri matematiki. In če bi ocenjevali naše življenje? Bi taki ljudje dobili odlično oceno? Mislim, da ne. Žrtvujejo svoj čas, živijo pod stresom, pritiskom po dokazovanju, v tekmovalnosti.
Zakaj ne znamo izluščiti bistva naše sreče in se nanj prilepiti? Ker nismo dovolj trdni, močni, vzravnani. Krivi smo sami. Ni kriv koncept našega sveta, temveč mi. Če le bi sami sebe prepričali in živeli za to, kar je pomembno in ne za tiste stvari, za katere so nam rekli, da so.
Preprosto se ne zavedamo. Kot da živimo "zadekani" v našem malem svetu, kjer slišimo samo ostale "zadekance" - svojega glasu pa ne. Škoda, da nismo sposobni zavreči "dekice". In meni je žal, da jaz nisem zmeraj sposobna odvreči svoje. In najti še koga, ki je svojo pustil za sabo... Življenje je preprosto. A tega ne vidimo.
In le redki ŽIVIJO svoja življenja. Ostali samo umiramo...

Danes sem vesela.
Zakaj?
Ker sem ponovno spoznala, da so še vedno na tem svetu ljudje, podobni meni.
In to sem potrebovala.
Zdaj se več ne počutim osamljeno v mojem življenju, polnem ljudi, ki so moji najboljši.
In občutek je dober.
Ker lahko predvidevaš, da te na tem svetu nekdo razume še v drugem pogledu.
Tvojem pogledu...




Aja. Pa še našla sem mojo bančno kartico!
Če ni to super!!!??

Ne, ne bo nadaljevanja. Ali pa morda bo. Tam nekje med kmalu in nikoli.
Vse to je, kot da pišem sama zase.
Brez pomena.


Owner Of a Lonely Heart.

nepomembno? MORDA.

Vem, kaj pomeni biti osamljen v gneči.
Imam super prijatelje, a iščem še nekaj.
Nekoga drugačnega.
Meni podobnega in hkrati različnega.
Zmedena.
NE!
Hočem postati JAZ, a ne znam...
Butterfly effect - that's all I need.