1 leto. Neverjetno. Čas. Ga ni. In je.
17. november mi je brez vsake označbe ostal v spominu. Natanko vem, da je lani 17. novembra že bil mraz. In brezvetrje. Nebo pa jasno.
Letos je topleje. Življenje pa teče naprej. In danes sem se tako kot lani spomnila, da pomen in bistvo našega življenja iščemo na napačih hodnikih. Sama se tega še premalo zavedam.
In tudi ostali ljudje ne dojemajo, da ni pomembno, če zamudiš na sestanek, ker si se zaklepetal s prijateljem; in ni pomembno kakšno oceno si dobil pri matematiki. In če bi ocenjevali naše življenje? Bi taki ljudje dobili odlično oceno? Mislim, da ne. Žrtvujejo svoj čas, živijo pod stresom, pritiskom po dokazovanju, v tekmovalnosti.
Zakaj ne znamo izluščiti bistva naše sreče in se nanj prilepiti? Ker nismo dovolj trdni, močni, vzravnani. Krivi smo sami. Ni kriv koncept našega sveta, temveč mi. Če le bi sami sebe prepričali in živeli za to, kar je pomembno in ne za tiste stvari, za katere so nam rekli, da so.
Preprosto se ne zavedamo. Kot da živimo "zadekani" v našem malem svetu, kjer slišimo samo ostale "zadekance" - svojega glasu pa ne. Škoda, da nismo sposobni zavreči "dekice". In meni je žal, da jaz nisem zmeraj sposobna odvreči svoje. In najti še koga, ki je svojo pustil za sabo... Življenje je preprosto. A tega ne vidimo.
In le redki ŽIVIJO svoja življenja. Ostali samo umiramo...
No comments:
Post a Comment