Ovce ali Koze??

Danes sem se odločila, da mi moji novo-postriženi lasje PAŠEJO!
In če kdo misli drugače, naj gre lovit dežne kaplje, ker ni vreden mojega časa in sekiranja.

Sicer je pa danes dan minil normalno. S šolo se že vse vrača na stare tirnice. Vsak dan se spomniš kupe nalog in dela, ki ga moraš dokončati do pozabljenega roka. Vse po starem. Razen dejstva, da je bil današnji ponedeljek poln različnih pogledov, šepetanj in kazanja s prstom name. Morda še nasmehi.
Ampak vsi ti ljudje si niti ne predstavljajo, da smo v kletki trendov, ki jih mi ne narekujemo. In se ne zavedamo potez genialne elite, ki nas usmerja tja, proti vratom kletke.
In zakaj je potem svet takšen? Ko pa vsi vemo in poznamo relativnostno teorijo, ki je ne bi bilo, če mi vsi ne bi bili posebni in različni vsak zase.

Kletka v kletki - zapor.

Danes sem prišla do ugotovitve, da poklici, kjer se moraš ukvarjati z otroki, niso zame. Enostavno.

Druga današnja ugotovitev je ta: Kadar sem lačna, sem tečna.

Tretja ugotovitev: Še zmeraj mi je zunanji videz pomemben bolj, kot si želim.

Četrta: Moja potrpežljivost se tudi kdaj približa končni meji.

In zadnja: Hočem nazaj svojo frizerko!!!!!!!!!!!!!

Tale pesmica ima naslov Some you give away.
"Some you lose, some you give away"
But I don't want to lose anybody. And I do not want to give away nobody.

Pravzaprav: I just like the song...! =D





P.S.: Tega videa ne bi bilo brez Špeline pomoči... Hvala, Špela!

Odločitev je padla. Pravzaprav vedno pade kocka. Kakorkoli že, poskušala bom s krajšimi objavami. Bolj pomenljivimi? Kdo bi vedel, kaj bo prinesel čas... =D
Pa že spet DOLGOvezim.
Vse za danes.
Lahko noč.

Pa še slikica za danes!

A ustvarjam predolge bloge??

Šla sem naprej, a sem prišla nazaj...

Minilo je že več kot pol leta od moje zadnje objave. To se zdi kar žalostno. Ampak danes se je spet nekaj premaknilo. Med naključnim brskanjem po mojem USB-ključu sem naključno odkrila star pisni sestavek oz. spis, ki je star dobra 3 leta. In ko sem ga prebrala, se mi je zazdelo, da si morda spet želim nekaj napisati. Morda.
Danes pa bom delila z vami tale spis. Čeprav je že star, še vedno odlično opiše kako sem se takrat počutila. Na mojo žalost pa se zelo podobno počutim tudi zdaj. Kot da se ni nič spremenilo - le čas je zahrbtno tekel naprej. Ali nazaj?

"Otroška leta so brezskrbna. Rada bi torej bila otrok in živela življenje brez skrbi. Toda to danes ne gre tako. Je že tako, da moram slediti hitremu tempu življenja, čeprav se mi zdi, da bi bil svet veliko bolj preprost, če si ne bi belili glave s preteklostjo in prihodnostjo vsako minuto. Zakaj torej vsi hočejo, da že pri štirinajstih letih razmišljam o prihodnosti in poklicu, ki ga želim opravljati?
Ko sem se še plazila v plenicah, sem se igrala tako kot vsi drugi. Mogoče niti nisem bila tipična deklica. Nisem se namreč pogosto igrala s punčkami, temveč sem veliko raje sedela na kupu peska pred našo hišo in vozila majhne avtomobilčke. Seveda sem tudi kuhala razne »blatne« potičke in omake ter racala po potokih in lovila žabe. Vendar pa si nisem nikoli želela, da bi postala kuharica ali veterinarka, kaj šele kakšna šoferka.
Kot otrok sem bila zelo radovedna. Zanimalo me je ogromno stvari. Od tega, zakaj je tema, pa do tega, kako zapornice pred železniško progo vedo, kdaj se morajo spustiti. V šoli se mi je učenje vedno zdelo nekaj samoumevnega. Spominjam se, da sem v prvih razredih osnovne šole želela postati učiteljica, saj se mi je ta poklic zdel nadvse imeniten.
Ko razmišljam o stvareh, ki bi jih želela početi, pridem do zaključka, da rada pomagam. To mi daje nek občutek zadovoljstva. V mojem življenju je bilo tudi obdobje, v katerem sem želela postati zdravnica. Priznam, da me ta poklic še vedno privlači, vendar me je strah težkega študija.
Starši me nikoli niso vzpodbujali h kakšnemu poklicu, saj pravijo, da je ta odločitev le moja. Zdi se mi, da je v življenju toliko stvari, ljudi in dežel, ki bi jih rada poznala in prav zato me zanimajo tudi tuji jeziki. To pa ne pomeni, da bom zaradi tega takoj, ko bom lahko, pobegnila v tujino. Sama sem namreč ponosna, da živim v Sloveniji in da je slovenščina moj materin jezik
Letos sem se vpisala na gimnazijo v Slovenski Bistrici, torej imam še vedno štiri leta časa, da postanem bolj odločna ter najdem tisto stvar, ki me bo veselila. Ker pa me zanima ogromno stvari, se mi zdaj zdi, kot da so me postavili pred veliko mizo, na kateri je polno dobrot, jaz pa moram izbrati le eno. In če citiram Franceta Bevka iz njegovega dela Kaplan Martin Čedermac: »Misel je ostala, snovala v spodnji zavesti, rasla, se širila, zdaj je kot drevo z mnogimi vejami stala pred njim«, se mi zdi, da je to kar precej podobno mojemu življenju. Daljša je pot, ki sem jo prehodila, vedno več idej raste v moji glavi. In zdaj je prišel čas, da se odločim, po kateri veji bom nadaljevala pot. Odločena sem, da bom splezala do konca veje, kajti pravijo, da je na vrhu vedno prostor.
Če me zdaj vprašate, kaj želim postati, bom najprej malo pomislila in vam nato povedala, da še ne vem točno. Vendar pa obstaja stvar, ki je v mojem življenju zelo pomembna in je del mojega vsakdana. To je glasba. In če kaj vem, vem zagotovo, da me bo spremljala še vse življenje."

to pa dela navdih, ki ti ga da psihologija....

Med našimi urami ne-zanimive psihologije nastajajo izredne pesniške stvaritve. So odraz trenutnega stanja, psihološke ekstaze in nezavedanja sveta okrog nas. Ponavadi nam takrat v želodcu že lajajo krokodili, zato nastajajo tudi razni slavospevi hrani - sendviči, tuna, čokolada...
Dajem v vednost še tole: pri pesmih ni poudarek na pravilnosti zapisa in izražanja ali slogu ali čem podobnem. Pesmi izražajo naše trenutno razpoloženje in hrepenenja po zvoncu za konec psihologije.
Pa da napišem prvo:

ODA MAJONEZI
Majoneza, moja muza, <3
ko po ustih se mi puza.
Olje, jajčka, emulgator -
to je boljše kot vibrator!

Zdaj pa moje muze ni,
se vse mogoče po glavi mi podi.
Hočem to zatreti
in normalno življenje brez tebe živeti.

A kaj, ko na vsakem koraku te srečam,
z vsako sekundo potrebo si večam.
Ne morem pozabiti tvoje lepote,
zdaj nočem več skrivati svoje sramote.

Naj ves svet izve,
da majoneza moja droga je!
Še sosed, župnik in mesar;
meni sploh nič več ni mar!

Le moja draga bela majoneza,
ti pomeniš meni več, kot Francozom Marseljeza.
Potrebujem tvoje mehko stanje,
da napolniš moje pohotne sanje.

Joj, kaj vse jaz s tabo bi počela
in rada bi že zdaj začela:
jedla s kruhom, sadjem, čokolado,
da čimprej nahranim zlo naslado. =D

mimogrede...

Pravkar sem pri pospravljanju našla na listku nakracan citat iz neke knjige. Dobro se spomnim, da je iz knjige, le da se ne morem spomniti, iz katere knjige. Če slučajno kdo ve, mi lahko pove, ker mislim, da mi je avtor tega citata všeč fuuuuu.

"Sanje razkosajte na delce in jih razpršite kot pepel. Delite prazne obljube. Zapakirajte naše želje in nam jih prodajajte, dovolj ceneno izdelane, da bodo razpadle".

In to je to.
Zdaj pa lahko ta listek vržem v koš.

izgubljene urice

Zopet sedim pred tole mojo glasno računalniško škatlo sama s seboj. Zopet ni nikjer nobenega za pogovor z mano. Zato se zopet trudim tukaj nekaj napisat. Zopet je nebo oblačno. Zopet ne morem videti zvezd. Ampak ne počutim se depresivno. Nisem žalostna. In nisem vesela. Bolj se počutim otopelo. Brezvoljno in mirno.
Nekaj mi v življenju manjka. In nisem prepričana, kaj to je. Verjetno mi trenutno manjka sonca. Sonca in toplote!! Poletja! A nisem prepričana, če bo sonce zaleglo in bodo takrat vsi moji pomisleki izginili. Morda so res krivi samo oblaki in dež, da se počutim obtičano v mojem svetu. In da nimam dovolj energije, da bi se potrudila izvleči ven. Pravkar poslušam Metallico. Nothing else matters. To je že prav smešno... Vse kar potrebujem je le še "žiletka". In NIKAKOR nimam samomorilskih nagnjenj. =D. Da ne bo koga strah zame. Čeprav verjetno nihče ne bere mojih traparij. In predvidevam, da se zadnje čase ljudje velikokrat izogibajo pogovorom z mano. Verjetno zato, ker jim vedno težim s svojimi težavami. In se na njihove sploh ne ozrem. In imam slabo vest. Imam občutek, da vedno postavljam sebe v ospredje. Ampak, če se ne - dobim občutek, da zato ne bom nikoli ničesar dosegla. Nikoli izpolnila moje želje. In nikoli ne bom prispela do mojih želenih ciljev. In konec koncev sploh nimam nekih groznih težav! Nisem prepričana, če bi temu sploh lahko rekli, da imam probleme. Pravzaprav bi lahko rekla, da imam problem sama s seboj. In vsake toliko časa me grize manjvrednostni kompleks.
I am boring and I know it.
Would you clap your hands?
it came the day of lightening
it striked me like a summer storm
and it wasn't even frightening.

Now I'm alone in my bed
write these words out of my head
and hope someone will hear it
although I know that only sun will see.

Please, please make me feel wanted again
please don't hide my sun in your hand
please I just wanna be that kind of me
who I used to be.
Please I need your help.

These words don't go along with melody
they're moody and afraid
and this song is their escape...

Ja. Konec koncev - komu mar???