to pa dela navdih, ki ti ga da psihologija....

Med našimi urami ne-zanimive psihologije nastajajo izredne pesniške stvaritve. So odraz trenutnega stanja, psihološke ekstaze in nezavedanja sveta okrog nas. Ponavadi nam takrat v želodcu že lajajo krokodili, zato nastajajo tudi razni slavospevi hrani - sendviči, tuna, čokolada...
Dajem v vednost še tole: pri pesmih ni poudarek na pravilnosti zapisa in izražanja ali slogu ali čem podobnem. Pesmi izražajo naše trenutno razpoloženje in hrepenenja po zvoncu za konec psihologije.
Pa da napišem prvo:

ODA MAJONEZI
Majoneza, moja muza, <3
ko po ustih se mi puza.
Olje, jajčka, emulgator -
to je boljše kot vibrator!

Zdaj pa moje muze ni,
se vse mogoče po glavi mi podi.
Hočem to zatreti
in normalno življenje brez tebe živeti.

A kaj, ko na vsakem koraku te srečam,
z vsako sekundo potrebo si večam.
Ne morem pozabiti tvoje lepote,
zdaj nočem več skrivati svoje sramote.

Naj ves svet izve,
da majoneza moja droga je!
Še sosed, župnik in mesar;
meni sploh nič več ni mar!

Le moja draga bela majoneza,
ti pomeniš meni več, kot Francozom Marseljeza.
Potrebujem tvoje mehko stanje,
da napolniš moje pohotne sanje.

Joj, kaj vse jaz s tabo bi počela
in rada bi že zdaj začela:
jedla s kruhom, sadjem, čokolado,
da čimprej nahranim zlo naslado. =D