važno da BO

Pogledam na blog. Kliknem "Nova objava" in gledam v belino. Pa ne dolgo. Ker vem, da želim pisati. In tako začnem ne da bi vedela točno, kaj bom povedala. Pardon, napisala.
Danes sem srečna. Pa ne zato, ker je božič. Letos sem poskušala smreko okrasiti s čim manj okraski (zato, da bo drugo leto prej pospravljena). Ja, "minimalizem je moderen!" povem vsakemu, ki meni, da je naša smreka skromna. Praznike imam sicer rada, ker dobim končno nekaj prostih dni. Ampak me ne navdušuje (pogosto prevelika) količina hrane v mojem želodcu  (večinoma potic in ostalih peciv).
Ah, kako sem že mislila? Ja, danes sem srečna. Pravzaprav sem s sabo zadovoljna že kar nekaj dni. Se vam kdaj zgodi, da se enostavno odločite nekaj storiti v svojem življenju? In to tako trdno, da sploh ne dvomite, da bi spodletelo? No, jaz sem se. In to je razlog za moje zadovoljstvo. Zaenkrat sem še vedno samozavestna in trdno prepričana v svoje načrte. Četudi še nimam vsega pripravljenega in nič natančno določenega. Vem samo, da si želim. In da bom šla tudi v vojno in na misijo, da to dosežem. Ampak korak za korakom. Najprej načrt dela, usklajevanje želja, nato pa iskanje gob. Ni važno, če bo trajalo še pol leta. Važno da BO.
Le vsake toliko časa se zavem, česa so sposobne naše želje. Ampak tiste res posebne. Sama zadnje čase pogosto pozabim, česa si resnično želim. K sreči me je ta božični spirit letos spomnil, da moram početi več tistega v čemer uživam.
Pa to ni nikakršna novoletna zaobljuba. Tega ne počnem. Zdi se mi enostavno glupo, da ljudje potrebujejo nek časovni preskok, da se odločijo za spremembe.
Eniveeej, kar sem še želela povedati je to, da sem danes že začela pripravljati teren za realizacijo moje najnovejše odločitve. Ampak sem kaj hitro ugotovila, da nima smisla prehitevati stvari. Ker je še preveč neznank in se zadeva lahko hitro spremeni. Tako da čakam na konec praznikov (to je do drugega leta), potem pa v štart.
Veseli me tudi dejstvo, da sem se končno malo odvadila objav z milijon slikami in linki do nekih stvari, ki očitno navdušujejo samo mene. Predvidevam, da je k temu pripomoglo prisilno pisanje eseja nekaj tednov nazaj, ko sem spet ugotovila, kako rada tipkam. Ja, zvok tipkovnice in občutek tipke na prstnih blazinicah bi skoraj lahko bila meditacija. Ali pa mi je všeč, ker je na nek način podobno igranju klavirja? Tudi možno... Zadnje čase tudi pogosto pišem kar pred spanjem s prenosnikom v naročju. Ponavadi takrat, ko sem bolj pod stresom ali pa imam preveč misli v glavi in sem zmedena. In pomaga. Saj pravim - meditacija! Hah! (A obstajajo kake terapije s pisanjem in tipkanjem? Morda bi pa jaz patentirala tako relaksacijo in zdravljenje stresa. Glede na to, kaj vse je danes možno prodat ljudem, bi morda bilo celo uspešnica...)
Po pravilih bi zdaj sledil zaključek. Torej: ZAKLJUČEK.

se mi ne da

Prav v tem trenutku bi morala biti zakopana v Mount Everest dela. Ja, bilo bi prav. In koristno. Ampak imam nek občutek, da imam v sebi nek občutek, ki mi pravi, da imam občutek, da se mi bo sfrkljalo, če ne odklopim vsega okrog sebe. Ja, glup stavek. Eniveej, ravnokar sem brala Pametno Rit. And I totally get it. Saj je fajn občutek, ko se zbudiš v belo jutro. Ampak mi je dopizdilo. Sploh, ker me mariborski vozniki na poti do univerze vsako leto zalivajo z brozgo.
Saj grem rada smučat. Ampak me nervira vsa logistika. Sploh, ker se je tak hudičev problem zmenit s folkom. Pomoje bi bilo treba že avgusta določiti vse termine, ki bi si jih rezervirali za zimsko športanje. In zadnje čase niti nimam več časa in volje dogovarjat se v nedogled. Zato mi je najlažje, če rečem: "Najprej se vi dogovorite, potem bom pa jaz videla, če imam čas."  Tako ohranim zdrave živce, ker stvar ni več odvisna od mene. Nekaterim se morda zdi, da je to samo manever, s katerim se izogibam druženju s prijatelji. Pa ni tako. Sploh ne. Pravzaprav sem sama skoraj odvisna od vseh kratkih in dolgih srečanj. Če sem predolgo sama, postanem nervozna. In me niti kava ne spravi k sebi.
Skratka, kar hočem povedat je to, da se mi enostavno več ne da ukvarjati z dogovarjanjem. To pa izključno zaradi tega, ker mi ponavadi vzame preveč časa. In energije. Vse skupaj pa sploh ni logično, ker si nadvse želim zapravljati čas na kavici ali čaju z XY ljudmi.
Ah, danes bom kar tule zaključila. Da se mi slučajno spet ne zgodi, da po pomoti zbrišem celotno objavo. In to celo tako, na kakršno sem bila ponosna... Ja, še vedno sem štorasta. In po besedah drugih še vedno pogosto zgledam zmedeno. Čeprav se sama sebi ne zdim več zmeden osebek. Ljudje očitno ne razumejo razlike med "biti zmeden" ali pa "odtavati v lastne misli", ko mi njihovo govoričenje ni več zanimivo. Takrat, ko jih neham poslušat in se samo še delam, da jih poslušam, očitno zgledam zmedeno.
Ja, that's for sure one thing I know now.

little notes

And she turns off the light so that angels can't see her cry.

that's why i love street art

Love is in front of Ars Electronica Center in Linz, Austria...