metal koncert

(se mi zdi, da sem se že malo naveličala trudit pravilno pisat v angleščini, ker mi itak ne uspeva)

Eniveeeej, včeraj sem bila prvič! na metal-koncertu. (Long-story sicer, ampak v bistvu je bila usluga za mojo sosedo.) Pa sem si rekla  "Hej, zakaj pa ne?!" Konec koncev sem slišala v pesmih ene ful kul klaviatursko-elektronske vložke. "Tej pa grejmo puglejat kak buju špilal!!!"
No, večer se je odvijal nekako takole:
- Najprej sem zamujala, ker sem se doma še trudila na hitro pojest eno banano, da sem vsaj malo potešila mojo lakoto,
- itak smo na koncert (začetek je bil napovedan ob 20.30) čakali skoraj 2 uri,
- in povem vam, da čakanje z zelo tiho in sramežljivo sosedo (ki je povrh vsega še 4 leta mlajša od tebe) niti ni tako zabavno,
- vmes sem spila še Shark (da ne bi zaspala) in je deloval še do pol dveh ponoči, ko sem se še vedno premetavala v postelji...
- ko se končno zadeva začne, stegujem vrat in celo telo (čez kakih ducat metalcev z dolgimi lasmi in črnimi majicami), da bi videla klaviature,
- razočaranje na višku! Klaviatur ni - zvok je posnet!
- in razmišljanje o smislu vsega tega, če niti nimaš najpomembnejšega instrumenta na odru med koncertom - ker klaviaturist bi imel največ dela v tisti muziki...
-(ampak ker je kriza, jim oprostim - morda niso meli sredstev, da pripeljejo kake ful kul klaviature).

Skratka, ko se sprijaznim z dejstvom, da klaviatur ne bom videla, začnem opazovati tole našo metalsko sceno. Priznam - malce mi je šlo na smeh (in sem upala, da me kdo ne gleda - ker z metalci se ni za hecat!!! =P ) Dobro, mogoče sem res preveč stereotipna, da sem pričakovala divje opletanje z lasmi in zaletavanje drug v drugega (a kdo ve strokovni izraz za to?). Tile so tam kar stali! Ravno in pri miru in ravnodušno! Po kakih petih komadih se nekateri začeli malo migljat z nogo... Mnjah, I feel sorry for the singer, ki se je vmes trudil spravit vzdušje na malce boljšo raven. No, saj proti koncu je bilo že malce več miganja...
Ko sem odhajala, sem imela v ušesih tak občutek, kot da se peljem na Roglo.

Pa še nekaj slik tule (za katere sem se kar izpostavila, da sem dobla boljšo kvaliteto! Hja, imaginirajte tole: še ne 1,60m visoka punca, ki ne posluša death metala, edina oblečena  v modro-belo karirasto srajco se med morjem črnih majic obilnih (in malo manj obilnih - no, sej niso bli obilni, ampak se boljše sliši...) metalcev premika v prvo vrsto, da bi malo poškljocala. Ko ji uspe, opazi, da tip zraven nje tudi škljoca - ampak z uno pravo veliko mašino (ala Nikon D7000 +)...Poslika hitro, kolikor se le da in se umakne nazaj od koder je prišla.)

Ah, očitno nisem tip za tale industrijski metal oz. melodeath oz. cyber-something... Kva č'mo.
Ampak vam povem tole: udeležba je bila tam večja, kot na kakem rock-koncertu na istem kraju. Stvar je za razmislit... :) In še tole moram povedat - globoko spoštujem ljudi, ko so sposobni iz sebe spravit tak glas (spet ne poznam izraza...help?).