Wednesday, March 31, 2010

Don't look - it hurts

Curek vode grobo masira mojo kožo. Zdaj se že začenjam čutiti, a sem izgubila občutek za čas. Kako dolgo že sedim tu in se oblivam s toplo vodo? Ne vem, a še ne mislim nehati. Šele začenjam se počutiti živo. Čutim premikanje mišic in toplo vodo na moji koži. Zdaj sem že dovolj sposobna, da začenjam analizirati sobo. Mojo pozornost pritegnejo šamponi na dolgi stekleni polici nad kadjo. Vzamem tretjega z leve, oranžne barve in z vonjem po citrusih. Po kakih treh sekundah mi pade iz rok in z glasnim odmevom pristane v banji. Za trenutek otrpnem in se sliši le poplesavanje curka vode pri mojih stopalih.
"Hej, a si dobro??!!?!". Lennon trka na vrata. V hipu zaprem vodo. Malce zmedena odgovorim: "Aaaammmm, ja. OK. Kul sem. Samo šampon je padel! Pardon."
A je stal tako blizu vrat, da je slišal ropot? Hmm...
"Potem pa OK", reče, da komaj slišim.
Poberem šampon z dna banje. Šele zdaj opazim, da moje dlani krvavijo. Od presenečenja pade plastenka nazaj med moje noge. In šele zdaj, ko vidim kri, začenjam čutiti bolečino. Od zapestja do konic prstov je v mojo kožo zapičenih nešteto drobnih delcev lesa. Vsaj zdi se mi. Morda pa so le opraskanine... Poskušam pozabiti in ignorirati bolečino. Zopet odprem vodo in se skušam spraviti k sebi. Počasi in s težavo vstanem, slečem vse, kar še imam na sebi, sperem kri z plastenke in se stuširam do konca. Kasneje stopim kar na moja oblačila na tleh kopalnice. Tako ali tako so potrebna konkretnega pranja ali pa so le še za v smeti. 
Predal po umivalnikom... Brisače? Odprem prvega. Da, brisače. Poiščem tiste "ta velike". Vzamem kar prvo z vrha, ki je v barvi vanilije. Na hitro se obrišem in se zavijem vanjo. Seveda ima zdaj ta prelepa vanilijeva barva še rdeče packe zaradi mojih dlani, ki spet skelijo. 
Pogledam se v ogledalo. Kaos. Predvsem v mojih očeh. Kot da so steklene. So rdeče. Zabuhle. Po nekaj trenutkih si priznam, da jočem. 
Zakaj se prav meni to dogaja?!?! Če bi se že od vsega začetka izogibala Zoltanu, kot so me svarili vsi moji prijatelji, zdaj ne bi stala bosa na mrzlih ploščicah in buljila v svojo patetično podobo v ogledalu. Ne, jaz sem pač morala preizkusiti, kako vroč je ogenj. In zdaj stojim v tuji hiši zavita le v brisačo. Brez telefona, brez oblačil, brez avta in s krvavimi rokami. "Zdaj mi res ni treba jokati", si pravim. A ne morem se zadržati. Preveč boli. In prepričana sem, da je položaj brezupen.
Spet potrka na vrata. Lennon. Kaj naj pričakujem od njega? Uničila sem mu avto, popackala brisačo, in zdaj nimam kam iti, ker nimam niti najmanjše cunje za oblečt.
"Lahko vstopim?", reče potem, ko je že odprl vrata. Nič ne odgovorim. Ni mi mar, saj se ubadam z zadrževanjem solz. Še naprej strmim v ogledalo, čeprav vidim vse megleno. Velika kepa v grlu mi onemogoča razumljivo govorjenje. S težavo zamomljam: "Mhm...". Na hitro si z rokama obrišem oči. Super, zdaj imam še lica krvava.
"Kaj, kaj pa  to??!" se zmedeno namršči in nerodno skoči proti meni s kupom oblačil. Odloži jih na umivalnik in zgrabi moje dlani. Poskušam jih izmakniti, medtem ko vse glasneje hlipam. Ko si dodobra ogleda rane, končno popusti prijem. Poskušam zadržati jok, a nastajajo le čudni, nezemeljski zvoki v mojem grlu. 
Besna sem nase, ker me Lennon vidi takšno. Besna sem, ker ne zmorem prikriti moje ranljivosti. Stojim pred njim kot nebogljen psiček. In to me jezi. Ne maram biti odvisna od drugih.
Opazim, da je Lennon zmeden. Tudi on ne ve, kaj naj stori. Povsem razumljivo, saj verjetno ni navajen na jokajoča bitja v njegovi kopalnici in zavita v krvavo brisačo. In kot ga poznam, tudi ni navajen sočustvovati. A če pomislim, je prav smešen, ko gleda tako zmedeno. Nato stopi korak nazaj: "Emmmm.... Tule sem prinesel nekaj oblačil... Če ti bodo prav...". Pokaže na rob umivalnika, kamor jih je odložil in v naglici odkoraka iz kopalnice.
Hvaležna sem, da me je pustil samo.
Čez nekaj minut, ko se pomirim, oblečem, kar mi je prinesel.

Friday, March 26, 2010

I will never watch another romantic movie again...

...because it makes me realize I'll never have that.

Dobro, hecam se. Seveda še bom gledala romantične komedije. Ni boljšega kot velika doza glukoze. Sem pa resno premišljevala, da res neham. A če pomislim - konec koncev lahko vsaj sanjarim, ni tako? =D

lalalala...

Thursday, March 18, 2010

Sorry? Yes, sorry for being such a bitch lately...

Zime bo konec, jaz sem pa v sebi še vedno hladna. Vsi čutimo, da se pomlad začenja. S prvim sladoledom, prvimi žafrani na trati pred hišo, toplimi sončnimi zahodi... In vsako pomlad se spreminjamo. Mi sami. Novo leto, nova pomlad, nova energija. Staro postaja novo. In z novim nismo vedno zadovoljni.
Ni mi všeč, kar sem postala. In srčno upam, da je za vse krivo samo kronično pomanjkanje sonca in z njim vitamina D.
Sama sem drugačna, a tudi drugi ne ostajajo enaki. Takšno je življenje. Smisel in srečo pa bomo dojeli takrat, ko bomo spremembe sprejeli in se naučili z njimi živeti. Konec koncev imamo to v nas. Ljudje smo sposobni neverjetnega prilagajanja. Samo moramo si pustiti, da postanemo za to dovzetni.
Vem, včasih je težko sprejeti spremembe. In sama vem, da se moram začeti truditi, da mi bo uspelo. Vem, da mi bo. Morda bo samo potrebnega nekaj časa... Ampak mislim, da samo moj trud ne bo dovolj. Če ostali ne bodo sprejemali mene, bo moj trud zaman. Zato upam, da najdemo vmesno pot. Ker enostavno ne moremo ostajati enaki. Ker konstantno spreminjanje je bistvo življenja. Zima, za njo pomlad, poletje, jesen. Vsako leto enako - vendar nikoli isto.

Vem, da se nekateri sprašujejo, zakaj ljudje pišemo svoja razmišljanja in jih nato javno objavimo. Ampak, če jih že pišemo, zakaj jih torej ne bi tudi objavili? Naj jih skrbno skrivamo nekje v dnevnikih, zaklenjenih mapah? Da jih bomo sami brali? Sliši se sebično. Ampak - če rečem, da je sebično, potem me boste imeli za egoistično. Priznam, da včasih sem. Ampak takrat mi ugaja.
In da bodo sprejeli moj egoizem, se bodo morali nekateri potruditi bolj kot drugi. Zraven pa še "x" drugih stvari. Upam, da ne obupajo... Vem, da bom sama dala vse od sebe, da jaz ne bom.

Nikoli ni vse črnobelo...

Tuesday, March 16, 2010

Today I don't give a F*** (about my future)

Energija na minimumu. In spet se sprašujem, kje se v mojem življenju nahajam. In v katero smer se razvija človeštvo. In zakaj se veliko ljudi zase več ne trudi.
Dovolj filozofiranja.
Tole vam povem in se izpovem:
1. Hudo je, ko ljudje ne vidijo in cenijo tvojega truda.
2. Če me že mislite izkoriščati, me vsaj dobro izkoristite. Ne bom vam vsega nosila k riti.
3. Ne mislite, da želim vedno storiti tisto, kar se Vam zdi, da je prav.
4. Če tega ne bom storila, me ne gnjavite. Jaz bom nosila posledice, ne vi.
5. Ko bom tečna, mi povejte, da to veste in se obrnite stran.

Škoda, da tega ne berejo ljudje, ki bi jim tole prav prišlo...
Zdaj pa grem tole današnjo mešanico agresije, razočaranja in stresa izražat na drugačen način.
Pa lep pozdrav.




















Ah, kje je še vikend...

Wednesday, March 10, 2010

Foto-zgodba

Glede na to, da mojega bloga ne bere veliko ljudi (in tisti, ki ga berejo me poznajo in poznajo tudi vse na posnetkih), sem si dovolila objavit posnetke, ki so nastali danes zjutraj. Če se pa kdo od teh ne strinja z objavo, naj mi pove. Jih bom odstranila.
Črno-bela fotografija je zabavna. Pravzaprav je težja od barvne? Ne vem. Vem pa, da ne moreš izkoriščat barv temveč se moraš osredotočit na izraznost.
Ti posnetki niso zrežirani (razen zadnje) in tudi nisem imela namena, da tako izpadejo. A kasneje se je izkazalo, da govorijo zgodbo, če malce obrnem...

Tako torej izgleda naša debata ob jutranji kavi... =D





To pa že zgleda kot zgodba, ne?
(Slike niso bile posnete v tem zaporedju, je pa bolj zanimivo zdaj, ko sem jih preuredila...)

Monday, March 1, 2010

"Wish I could lie in the sun, the same things as anyone..."

Jutri pa novim ciljem naproti. Bom morala kar jaz do njih, ker redko sami pridejo do mene. Skrbi me le, če bo pot trnova... Potem se zna zgoditi, da izgubim vizijo. Pa pustimo skrbi za pojutrijšnjem! Kako je že zvenelo leta 1991? "Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan."   ?


Pa še pesem za danes. Morda malce izven mojega optimističnega konteksta, a to ni važno. Danes je vse lepo. Lying in the sun... Ko sem prvič gledala ta video, me je pripravil do solz (in komur se to zdi nenavadno, morda še ni doživel resnične glasbe. Genij je tisti, ki izrazi čustva skozi glasbo. In to je nekaj najlepšega...). Verjetno se bo kdo temu smejal. Kar naj se. V začetku me bo morda prizadelo, potem več ne.

Tudi jaz si kdaj želim, da bi dojemala svet kot večina. Morda bi bilo lažje, a se bojim, da bi bila za marsikaj prikrajšana...