to pa dela navdih, ki ti ga da psihologija....

Med našimi urami ne-zanimive psihologije nastajajo izredne pesniške stvaritve. So odraz trenutnega stanja, psihološke ekstaze in nezavedanja sveta okrog nas. Ponavadi nam takrat v želodcu že lajajo krokodili, zato nastajajo tudi razni slavospevi hrani - sendviči, tuna, čokolada...
Dajem v vednost še tole: pri pesmih ni poudarek na pravilnosti zapisa in izražanja ali slogu ali čem podobnem. Pesmi izražajo naše trenutno razpoloženje in hrepenenja po zvoncu za konec psihologije.
Pa da napišem prvo:

ODA MAJONEZI
Majoneza, moja muza, <3
ko po ustih se mi puza.
Olje, jajčka, emulgator -
to je boljše kot vibrator!

Zdaj pa moje muze ni,
se vse mogoče po glavi mi podi.
Hočem to zatreti
in normalno življenje brez tebe živeti.

A kaj, ko na vsakem koraku te srečam,
z vsako sekundo potrebo si večam.
Ne morem pozabiti tvoje lepote,
zdaj nočem več skrivati svoje sramote.

Naj ves svet izve,
da majoneza moja droga je!
Še sosed, župnik in mesar;
meni sploh nič več ni mar!

Le moja draga bela majoneza,
ti pomeniš meni več, kot Francozom Marseljeza.
Potrebujem tvoje mehko stanje,
da napolniš moje pohotne sanje.

Joj, kaj vse jaz s tabo bi počela
in rada bi že zdaj začela:
jedla s kruhom, sadjem, čokolado,
da čimprej nahranim zlo naslado. =D

mimogrede...

Pravkar sem pri pospravljanju našla na listku nakracan citat iz neke knjige. Dobro se spomnim, da je iz knjige, le da se ne morem spomniti, iz katere knjige. Če slučajno kdo ve, mi lahko pove, ker mislim, da mi je avtor tega citata všeč fuuuuu.

"Sanje razkosajte na delce in jih razpršite kot pepel. Delite prazne obljube. Zapakirajte naše želje in nam jih prodajajte, dovolj ceneno izdelane, da bodo razpadle".

In to je to.
Zdaj pa lahko ta listek vržem v koš.

izgubljene urice

Zopet sedim pred tole mojo glasno računalniško škatlo sama s seboj. Zopet ni nikjer nobenega za pogovor z mano. Zato se zopet trudim tukaj nekaj napisat. Zopet je nebo oblačno. Zopet ne morem videti zvezd. Ampak ne počutim se depresivno. Nisem žalostna. In nisem vesela. Bolj se počutim otopelo. Brezvoljno in mirno.
Nekaj mi v življenju manjka. In nisem prepričana, kaj to je. Verjetno mi trenutno manjka sonca. Sonca in toplote!! Poletja! A nisem prepričana, če bo sonce zaleglo in bodo takrat vsi moji pomisleki izginili. Morda so res krivi samo oblaki in dež, da se počutim obtičano v mojem svetu. In da nimam dovolj energije, da bi se potrudila izvleči ven. Pravkar poslušam Metallico. Nothing else matters. To je že prav smešno... Vse kar potrebujem je le še "žiletka". In NIKAKOR nimam samomorilskih nagnjenj. =D. Da ne bo koga strah zame. Čeprav verjetno nihče ne bere mojih traparij. In predvidevam, da se zadnje čase ljudje velikokrat izogibajo pogovorom z mano. Verjetno zato, ker jim vedno težim s svojimi težavami. In se na njihove sploh ne ozrem. In imam slabo vest. Imam občutek, da vedno postavljam sebe v ospredje. Ampak, če se ne - dobim občutek, da zato ne bom nikoli ničesar dosegla. Nikoli izpolnila moje želje. In nikoli ne bom prispela do mojih želenih ciljev. In konec koncev sploh nimam nekih groznih težav! Nisem prepričana, če bi temu sploh lahko rekli, da imam probleme. Pravzaprav bi lahko rekla, da imam problem sama s seboj. In vsake toliko časa me grize manjvrednostni kompleks.
I am boring and I know it.
Would you clap your hands?
it came the day of lightening
it striked me like a summer storm
and it wasn't even frightening.

Now I'm alone in my bed
write these words out of my head
and hope someone will hear it
although I know that only sun will see.

Please, please make me feel wanted again
please don't hide my sun in your hand
please I just wanna be that kind of me
who I used to be.
Please I need your help.

These words don't go along with melody
they're moody and afraid
and this song is their escape...

Ja. Konec koncev - komu mar???