Tryin' to be strong

Moja glava je polna vsega. Polna kaosa in stvari, ki še niso popredalčkane. In to je utesnjujoče.
Smejem se, a v sebi sem negotova, sama, žalostna. Že pred leti mi je nekdo rekel, da sem kot skala. Da ne izražam čustev. Pa se trudim. Le da je se je včasih lažje skriti za nasmehom.
Pa lahko noč...

A niso dežne kaplje kot solze narave na pajčevini?

All we are is dust in the wind...

Dust In The Wind... pesem skupine Kansas... Lepa. Samo predlagam, da poslušate. ... all we do crumbles to the ground. Nočem verjeti. nothing last forever but the earth and sky - it slips away. And all your money
won't another minute buy.
Danes je bil lep sončen jesenski dan. Verjetno eden izmed zadnjih letos. In zato toliko bolj dragocen. In ni boljšega občutka, kot oditi iz predavanja samo zato, da bi živel s takšnim dnem. Sprehod in sončni zahod. Takrat ne potrebujem čisto nič drugega.

Pa vendar... Šele, ko so mi danes razjasnili, da naj bi naš kitarist zapuščal band, ki me je zadnja dva meseca držal pokonci in me polnil z energijo, je prelep sončen dan izginil. Brez kitarista nimamo kaj počet. To je dejstvo. In če ne bom imela teh treh ur dvakrat na teden, se mi prav zlahka lahko poslabša. Zdaj, ko nas "filajo" z arhitekturo in vsem drugim, bom brez tega pobega iz vsakdana tenko piskala.
S svojim življenjem sem drugače trenutno zadovoljna. Rada spoznavam nove ljudi, študij mi je všeč, naključja so fantastična. In vsak dan znova mi je jasno, kako je svet majhen. Oz. kako je Maribor majhen... In spet... Koga pa briga? Želela sem napisati nekaj, kar bi se vam vsedlo v srce ali misli. Nekaj, kar bi vam spremenilo dan. Ali mišljenje. Pa čeprav samo enemu. Pa čeprav samo za minuto... Ker največja žalost na tem svetu je to, da si ne dovolimo živeti tako, kot želimo. Da se uklanjamo "normalni" večini. Da nas je strah novih stvari. Da smo nezaupljivi do vsakega, ki ga ne poznamo vsaj pol življenja. Da obsojamo tiste, ki si upajo živeti svoje sanje, v sebi pa nas grize, da tudi mi nismo tako pogumni.  And all we are is dust in the wind... 



I close my eyes only for a moment and the moment's gone. THE MOMENT IS GONE! In ja - trenutek lahko spremeni vse. Pa ssj to vsi veste. Zakaj še torej oklevate, ko se gre za vaše življenje, vašo prihodnost?

P.S.: Ne pričakujem, da ste vsi dojeli bistvo. Pač nisem vešča v pisanju. A vaja naj bi delala mojstra. Torej - see you next time.

gone-to-hell = Planet Earth

Ne vem sicer kdo še to bere in razmišljam, da bi se podala v bolj internacionalno obliko bloga. Se pravi, da bi se morala začeti ukvarjati še z mojo angleščino. Ampak vložen trud bi se poplačal, če bi še koga na tem svetu zanimal moj majhen svet in težave v njem (ki si jih velikokrat delam sama po nepotrebnem). Zdi se mi namreč, da mi beseda ne teče več kot mi je včasih. In morda bo steklo bolje v tujem jeziku. but who cares.
Skratka, danes razmišljam, če se splača ukvarjati s tistimi ljudmi, ki se očitno nočejo več ukvarjati z mano. Enostransko dajanje. Nima smisla, ni tako?
In šele zdaj dojemam, da je prijateljstvo med dvema osebama lahko izredno krhko, če ga ne negujeta. In zdaj razumem, da tudi kot dober prijatelj enostavno ne moreš prežvečiti in pregrizniti nekaterih stvari. Ostajaš zvest, seveda; a ne pozabiš zlahka.
Samo eden ni dovolj, da bi ohranil kvalitetno prijateljstvo. Unfortunately.

That's just how it is.

Danes je petek. 13. avgust. In meni je malo mar. Ljudje pa še vedno verjamejo v moč številk. To je žalostno in smešno hkrati.
Kakorkoli. Današnji petek sem spet doma. Ždim. Med popoldansko nevihto nisem imela druge možnosti, kot da rišem. Pri nas so namreč vse elektronske naprave med grmenjem izklopljene. In prav zaradi tega imam rada nevihte. Takrat, ko ni priporočljivo gledati televizije ali strmeti v računalniški ekran in vsako minuto preverjati novosti na Facebooku, Gmailu in blogih; se moraš znajti in preživeti čas sam s sabo. In to mi gre od rok. Žalostno, da obvladam, kako biti sama? Ja, človek se pač navadi in prilagodi. Ampak to nosi tudi posledice. Vsak, ki hoče v moj svet, bo moral pokazati veliko mero potrpežljivosti. Saj bi to želela spremeniti, pa ne gre zlahka. Žal.
Vsi tisti, ki pa ste že del mojega življenja, hvala. Da si vzamete čas. Vsi tisti, ki ste že v mojem svetu, boste tu tudi ostali. Ker se bom na vse kriplje trudila, obljubim. Ampak, saj veste, da enostransko to ne gre. In vse ima nekje mejo. Tudi pri meni. Žal pa sem take vrste oseba, pri kateri je v drugo težje priti nazaj v njen svet.
Aja, pa še to: Dragi moški spol. PROSIM, naučite se že zijati manj očitno.

P.S. Pravkar poslušam Switchfoot in njihovo Enough To Let Me Go. Zdi se mi pravšnja za ta trenutek. Pravijo, da: every seed dies before it grows. Morda pa se tudi jaz samo motim. Pa me naslednjič spomnite, da dam odpisanim novo priložnost.

briefly

Danes sem kupila bele tempere za 2 €, nato ugotovila, da mi primanjkuje črne in se zopet spomnila, da mi ugajajo Better Than Ezra. Pa sploh ne vem, če ta band še obratuje... Hmmm. Skratka, z njihovim albumom (Before The Robots) obujam spomine na lanskoletne čečkarije... =D (Ko sem še želela spremeniti svet).

So kids, please do not play with our world. Poletje 2009. (Wanna go back)

Moj "To do List"

Če se kmalu nekaj v mojem življenju ne bo premaknilo samo od sebe, bom pa za to poskrbela jaz.

In moja naslednja dva cilja sta:
- vpisati se na tečaj jadralnega padalstva,
- in samoobrambe.

Potem mojih doma ne bo strah, če se pri tridesetih (in še zmeraj samska) odločim, da grem iskat boljši prostor pod našim soncem.

When I awoke today, suddenly nothing happened...

Le kaj drugega jaz počnem v soboto zvečer, kot da zopet sama ždim za računalnikomk in se dolgočasim. Današnji dan je pač le eden izmed tistih junijskih dni, ki niso prav nič posebnega. In jezi me, da ni sonca in vročine.
Kakorkoli, tule še en portret, ki pa ni uspel, kot sem želela. Narisan na hitro, brez popravljanja - zato so razmerja rahlo mimo. Pa kaj. Če ga pa kdo prepozna, naj pove. Potem bom vedela, da je vsaj prepoznaven (čeprav ne nosi več take frizure - zdaj ima lase).
Pa lep pozdrav.

In tako zmanjšujem strah...

Sama sebe vedno bolj težko prepričujem, da znam risati... Zato sem danes izbrskala stare čečkarije iz starih map še iz osnovne šole... In se mi zdi, kot da tega nisem risala jaz.
Nekoč sem znala risat - je možno, da sem do danes pozabila?

In to je edina letošnja risba, ki je "kolko-tolko"... in pri kateri sem uživala, ko je nastajala...Bob ima pač edinstven videz...in vsi ga rišejo, zakaj ga ne bi tudi jaz?  =D

Zdaj je pravi čas, da mi klikne.

 Oh Youth, please stay... in dobre stare voščenke.

Zdaj je čas, da narišem nekaj bolj resnega. Zdaj je skrajni čas. Danes je prispelo obvestilo o preizkusu nadarjenosti za vpis na fakulteto. 28. junija je The Day. Wish me luck.