Moj "To do List"

Če se kmalu nekaj v mojem življenju ne bo premaknilo samo od sebe, bom pa za to poskrbela jaz.

In moja naslednja dva cilja sta:
- vpisati se na tečaj jadralnega padalstva,
- in samoobrambe.

Potem mojih doma ne bo strah, če se pri tridesetih (in še zmeraj samska) odločim, da grem iskat boljši prostor pod našim soncem.

When I awoke today, suddenly nothing happened...

Le kaj drugega jaz počnem v soboto zvečer, kot da zopet sama ždim za računalnikomk in se dolgočasim. Današnji dan je pač le eden izmed tistih junijskih dni, ki niso prav nič posebnega. In jezi me, da ni sonca in vročine.
Kakorkoli, tule še en portret, ki pa ni uspel, kot sem želela. Narisan na hitro, brez popravljanja - zato so razmerja rahlo mimo. Pa kaj. Če ga pa kdo prepozna, naj pove. Potem bom vedela, da je vsaj prepoznaven (čeprav ne nosi več take frizure - zdaj ima lase).
Pa lep pozdrav.

In tako zmanjšujem strah...

Sama sebe vedno bolj težko prepričujem, da znam risati... Zato sem danes izbrskala stare čečkarije iz starih map še iz osnovne šole... In se mi zdi, kot da tega nisem risala jaz.
Nekoč sem znala risat - je možno, da sem do danes pozabila?

In to je edina letošnja risba, ki je "kolko-tolko"... in pri kateri sem uživala, ko je nastajala...Bob ima pač edinstven videz...in vsi ga rišejo, zakaj ga ne bi tudi jaz?  =D

Zdaj je pravi čas, da mi klikne.

 Oh Youth, please stay... in dobre stare voščenke.

Zdaj je čas, da narišem nekaj bolj resnega. Zdaj je skrajni čas. Danes je prispelo obvestilo o preizkusu nadarjenosti za vpis na fakulteto. 28. junija je The Day. Wish me luck.

"Dobro vem, da od spominov bolj otožno se živi..."

Današnji večer je romantično razpoložen. Vsaj meni se tako zdi. Kaj je lepšega, kot prvi poletni večeri, ko piha topel veter z vonjem po travi? V večerih, kot je danes bi lahko neskončno dolgo samo sedela zunaj na travi in vonjala, čutila veter, gledala oblake, ki odkrivajo zvezde... Še 2 povedi napišem, pa bo treba bruhat, če bom nadaljevala s temi sluzastimi opisi narave. Bljak. Kaj se z mano dogaja....
Skratka, hotela sem povedati, da me je poletje že povleklo v svojo toplo, romantično energijo. Tudi prvo pesem letošnjega poletja že imam. "Sladka kot med". Čutim, da bo ta pesem letos še huge! Komaj čakam na avgust...
No, če že danes bluzim tja v tri dni, potem res ne bo škode če še malo razodevam svoje misli?
Kak teden ali dva nazaj me je prešinilo, da so predsodki ena najhujših stvari na svetu. Ljudje so/smo označeni po nepomembnih stvareh. Od kod prihajamo, kaj poslušamo, s čim se ukvarjamo, kako se oblačimo. Pa nočem opozarjat na to, ker to že vemo. Bolj želim opisati ta problem z druge strani. Predsodki... Predsodki, ki jih imamo do drugih, nas omejujejo. Krajšajo nam um in svobodo. Krivi smo pa sami. In potem, ko nam ljudje dokažejo, da je zadaj za njihovo zunanjo nalepko še cel paradiž stvari, smo šokirani. Ali pa prijetno presenečeni. Hkrati pa razočarani sami nad sabo, ker smo si dovolili, da nas predsodki zavajajo.
Zato vam polagam na srce, da mislite s svojo glavo in čutite s svojim srcem. Ne pustite, da vam znanci in prijatelji označujejo osebe, ki jih sami ne poznate dovolj. Morda se motijo, in če se, boste na koncu razočarani, ker si niste dali priložnosti spoznati ljudi z nalepko. In ko se boste začeli truditi, da bi videli skozi predsodke, se bo morda tudi za vas/nas obrnilo. Morda bodo tudi drugi želeli videti tisto, kar je pod našo lastno nalepko... (In jaz se že veselim tega dne!!!).

Obljuba dela dolg?

Kot obljubljeno, pišem. No, pravzaprav bom z vami delila posnetke, ki so nastali tam nekje daljnega marca. Zima je šla h koncu in jaz sem začenjala s pomladno rutino, ki pa ni več rutina - le še izjema. Sprehodi do dvorca in ribnikov so zdaj postali redki in prazni, osamljeni. Vendar pa mi še vedno ponujajo navdih in mir za razmišljanje o vseh mogočih stvareh. Kakorkoli, prav ta prvi letošnji sprehod ob ribnikih je bil žalosten a hkrati navdihujoč. Blato je zalilo vodo, vse se je zdelo mrtvo. Od takrat še nisem bila pri ribnikih. Ne vem,  če so blato odstranili in poskrbeli za ribe. Imam v načrtu, da kmalu preverim. In z vami delim mojo produktivnost na sprehodu.
In takšno je bilo stanje tistega nekega marca 2010.... In presenečena sem ugotovila, da imamo v štatenberških ribnikih tudi zlate ribice! Upam, da mi bo tista (na drugi sliki), ki sem jo rešila iz blatnega bazena, izpolnila željo...

Pa kaj...

... če ne gre vse tako kot si želimo. Morda bo čez 5 minut življenje lepše. Grem čakat.
Še 3 minute...


Še 1 minuta...

Eh, pa kaj če ne gre vse tako kot si želimo. Morda bo čez 5 minut življenje lepše. Grem čakat. Če pa še zdaj ne bo, bom počakala še 5 minut. In če še takrat ne bo, grem čez 10 minut spat.

Lahko noč.

Ne štejem več...

...kolikokrat sem danes poslušala tole pesem. In še jo bom! Empire State Of Mind... Fantastično.


In sem se spomnila še na eno produktivno uro biologije, ko je nastalo tole:

                                        Hja, Džej in Alica... In New York. =D

Don't look - it hurts

Curek vode grobo masira mojo kožo. Zdaj se že začenjam čutiti, a sem izgubila občutek za čas. Kako dolgo že sedim tu in se oblivam s toplo vodo? Ne vem, a še ne mislim nehati. Šele začenjam se počutiti živo. Čutim premikanje mišic in toplo vodo na moji koži. Zdaj sem že dovolj sposobna, da začenjam analizirati sobo. Mojo pozornost pritegnejo šamponi na dolgi stekleni polici nad kadjo. Vzamem tretjega z leve, oranžne barve in z vonjem po citrusih. Po kakih treh sekundah mi pade iz rok in z glasnim odmevom pristane v banji. Za trenutek otrpnem in se sliši le poplesavanje curka vode pri mojih stopalih.

"Hej, a si dobro??!!?!". Lennon trka na vrata. V hipu zaprem vodo. Malce zmedena odgovorim: "Aaaammmm, ja. OK. Kul sem. Samo šampon je padel! Pardon."

A je stal tako blizu vrat, da je slišal ropot? Hmm...

"Potem pa OK", reče, da komaj slišim.

Poberem šampon z dna banje. Šele zdaj opazim, da moje dlani krvavijo. Od presenečenja pade plastenka nazaj med moje noge. In šele zdaj, ko vidim kri, začenjam čutiti bolečino. Od zapestja do konic prstov je v mojo kožo zapičenih nešteto drobnih delcev lesa. Vsaj zdi se mi. Morda pa so le opraskanine... Poskušam pozabiti in ignorirati bolečino. Zopet odprem vodo in se skušam spraviti k sebi. Počasi in s težavo vstanem, slečem vse, kar še imam na sebi, sperem kri z plastenke in se stuširam do konca. Kasneje stopim kar na moja oblačila na tleh kopalnice. Tako ali tako so potrebna konkretnega pranja ali pa so le še za v smeti. 

Predal po umivalnikom... Brisače? Odprem prvega. Da, brisače. Poiščem tiste "ta velike". Vzamem kar prvo z vrha, ki je v barvi vanilije. Na hitro se obrišem in se zavijem vanjo. Seveda ima zdaj ta prelepa vanilijeva barva še rdeče packe zaradi mojih dlani, ki spet skelijo. 

Pogledam se v ogledalo. Kaos. Predvsem v mojih očeh. Kot da so steklene. So rdeče. Zabuhle. Po nekaj trenutkih si priznam, da jočem. 

Zakaj se prav meni to dogaja?!?! Če bi se že od vsega začetka izogibala Zoltanu, kot so me svarili vsi moji prijatelji, zdaj ne bi stala bosa na mrzlih ploščicah in buljila v svojo patetično podobo v ogledalu. Ne, jaz sem pač morala preizkusiti, kako vroč je ogenj. In zdaj stojim v tuji hiši zavita le v brisačo. Brez telefona, brez oblačil, brez avta in s krvavimi rokami. "Zdaj mi res ni treba jokati", si pravim. A ne morem se zadržati. Preveč boli. In prepričana sem, da je položaj brezupen.

Spet potrka na vrata. Lennon. Kaj naj pričakujem od njega? Uničila sem mu avto, popackala brisačo, in zdaj nimam kam iti, ker nimam niti najmanjše cunje za oblečt.

"Lahko vstopim?", reče potem, ko je že odprl vrata. Nič ne odgovorim. Ni mi mar, saj se ubadam z zadrževanjem solz. Še naprej strmim v ogledalo, čeprav vidim vse megleno. Velika kepa v grlu mi onemogoča razumljivo govorjenje. S težavo zamomljam: "Mhm...". Na hitro si z rokama obrišem oči. Super, zdaj imam še lica krvava.

"Kaj, kaj pa  to??!" se zmedeno namršči in nerodno skoči proti meni s kupom oblačil. Odloži jih na umivalnik in zgrabi moje dlani. Poskušam jih izmakniti, medtem ko vse glasneje hlipam. Ko si dodobra ogleda rane, končno popusti prijem. Poskušam zadržati jok, a nastajajo le čudni, nezemeljski zvoki v mojem grlu. 

Besna sem nase, ker me Lennon vidi takšno. Besna sem, ker ne zmorem prikriti moje ranljivosti. Stojim pred njim kot nebogljen psiček. In to me jezi. Ne maram biti odvisna od drugih.

Opazim, da je Lennon zmeden. Tudi on ne ve, kaj naj stori. Povsem razumljivo, saj verjetno ni navajen na jokajoča bitja v njegovi kopalnici in zavita v krvavo brisačo. In kot ga poznam, tudi ni navajen sočustvovati. A če pomislim, je prav smešen, ko gleda tako zmedeno. Nato stopi korak nazaj: "Emmmm.... Tule sem prinesel nekaj oblačil... Če ti bodo prav...". Pokaže na rob umivalnika, kamor jih je odložil in v naglici odkoraka iz kopalnice.

Hvaležna sem, da me je pustil samo.

Čez nekaj minut, ko se pomirim, oblečem, kar mi je prinesel.