Načrti lahko spodletijo kot polena v drvarnici. In potem čakaš, da bo konec. Da se pobereš in poskusiš spraviti vse nazaj v svoj red. In če ti slučajno uspe, se kasneje teh polen ne želiš več dotikati. Ker te je preveč dotolklo. Ker te je strah, da se boš naslednjič težje pobral. In tako si ustvariš svoj apatični mehurček, v katerem živiš in se pretvarjaš, da ne veš, kaj se dogaja okoli tebe. Ker je lažje biti neumen.
In potem čakaš, neveden in prestrašen in sploh ne slutiš, da te je čas pozdravil. Ker strah ostaja nekje v tvojih kosteh.
In potem zadovoljni živimo v sanjah, za katere smo se sprijaznili, da se ne bodo uresničile.
Spomin je kurba. Podzavest nikoli ne pozabi.
Image via Dreams Be Dreams.
Brez besed.
ReplyDelete_________________________________
Tretjič že berem skozi ...
In še zmeraj mi nekaj tiktaka v glavi.
Hm, občutek, da mi je vse skupaj znano?
Res, dobro si tole napisala.
Po moje, da se lahko vsak najde v teh besedah.
Le napisat vsak tega ne bi znal.
Uh, hvala. Meni je le škoda, da morem vedno dat nekaj skozi, da lahko pišem. In imeti dovolj časa, da sanjarim. Pride tako obdobje. Ampak sem ga vesela. :)
ReplyDeleteNeke vrste vrtinci v življenju, ne?
ReplyDeleteKi te malo postavijo v razmišljanje. :)