Sproščeno vzdušje in ugodna bivalna klima. Zadnjica na
mehki, stari in že razpadajoči zofi. Kdo ve koliko ljudi, enako sproščenih, je
že sedelo tu. Sobota je ena izmed tistih monotonih. Vendar je monotona na meni
povsem nov način. V zraku te majhne sobe se prepletajo nerodnost,
sramežljivost, vzhičenost, utrujenost in domačnost.
Neznan kraj, neznane misli in en preprost dotik.
Kdo ve koliko ljudi se je že dotikalo na tej zofi. Zdaj pa en
neroden a povsem normalen dotik povzroči milisekundo divjanja tornada v
živčevju. In možgani projicirajo tisoče slik. In tisto milisekundo se vse na
svetu zdi mogoče. Pride in odide. Milisekunda namreč. Koža pa ostaja na koži.
Kljub temu tornado pojenja, razjasnijo se slike v možganih. Spet se počutim
zdravo. Vzdušje je še vedno sproščeno in čutiti je domačnost.
Kot je napisano ti prav pove kako in kaj. TI da mislit, lepo napisano.
ReplyDelete