bom

Odločila sem se, da bom kmalu spet kaj napisala. Že pred kakim mesecem. Pa saj bom.
Bom.

Image via observando

there's a good life out there

It's a good life.
Ali pač ne. Pri nas izgleda, kot da se pripravljamo na konec sveta. Ogromne količine vloženih breskev, marelične marmelade, paprike, češnjevega paradižnika s česnom (ki mimogrede izgleda čisto kjut) in čudne kombinacije zadnjih treh naštetih, povrh še s čebulo. "Kriza je, še večja bo",  pravi gospa mama smrtno resno vsakič, ko začnem tarnat, če nimamo že dovolj in da nam kuhinja izgleda kot shramba na čezoceanki. Da ne omenjam tistih šestih piskrov mleka, ki čakajo na nadaljni postopek izdelave skute (za katero zaenkrat še dvomim, da bo sploh ratala).
In medtem ko imamo mi vojno s hrano, se zdi kot da vsa ostala populacija tekmuje, kdo bo bolj užival letošnje poletje. (Ali nas pač prepričal, da uživa bolj kot mi). Kdo bo našel najbolj nor party, kdo bo ležaril (ja, ležal + lenaril) pod najvišjimi palmami, kdo bo najbolj zagorel, kdo bo jadral po Jadranu, kdo deskal po namibijskih sipinah, kdo bo pil najdražji šampanjec v VIP prostorih newyorškega kluba, kdo bo imel največ poletnih avantur, koga bodo jedle pijavke na križarjenju po Amazonki in kdo se bo slikal s shirano opico na glavni ulici v Kairu. Aja, in komu bo uspela najbolj klišejska fotka sončnega zahoda s poljubom. Bljah.
Pravzaprav ne vem, kaj naj trenutno počnem v življenju. Nekako ne hrepenim več po kazanju vseh teh *in.your.face* slik po vseh mogočih socialnih omrežjih. Bi pa precej rada delila takšne, ob katerih bi se vsi tisti nastopači malce zamislili nad sabo in svojim (občasnim) idiotizmom. Da bi začeli drugače razmišljati, malce v drugo smer. V tisto, kjer bodo ugotovili, da niso sami nad vsemi. Lutke, ki mislijo, da so lutkarji...
No ja. Tudi jaz sem le človek. Delam, kar naj bi se spodobilo, pričakovalo. Ampak pri tem me odobravanje ostalih ne osrečuje več. Ravno zato, ker ob vsakem njihovem idiotskem momentu izgubim malce spoštovanja do njih. In mislim, da tudi oni izgubijo delček spoštovanja do mene vsakič, ko delam tisto, kar se mi zljubi, ker se pač tako počutim. Brez slabe vesti, brez strahu, brez obžalovanj. In dobim občutek, da me imajo za "čudno". Da je njih, opazovalce,  bolj sram od mene.
Pravzaprav je življenje ena taka mini kurba. Vsi si kdaj česa želimo. Eni se trudijo bolj od drugih, tretji imajo pač več sreče. Kadar pa se nam uresniči tisto, za kar smo mislili, da smo si želeli, izgubi ves čar. Pa ne govorim le o materialnih stvareh. Rada si mislim, da je vse kar potrebujem le nekdo, ki "will love me enough to kiss my face". Ampak se mi zdi, da to ni to. Po eni strani se spet bojim tistega občutka razočaranja, da to ni dovolj in hočem več; po drugi strani pa vem, da dokler ne bom zadovoljna sama s sabo, nima smisla, ker bom vse pokvarila.
Meh. Bolj sem stara, bolj sem zakomplicirana. In očitno sem preveč perfekcionista, da bi lahko zadovoljno živela.
Kljub s hrano zafilani kuhinji se mi zdi, da bo prihajajoča zima zame spet prazna...

afraid

Ker me drobne stvari včasih prebudijo in razburkajo moje mišljenje. In včasih imajo vpliv na moja dejanja...

"Fear of loss is a lot worse than losing something. Because the fear of loss makes you avoid situations where you would be in the position to lose anything.
And, well, that's losing all by itself, isn't it?"
quote via Le Love

trije

1. Tako. Sedim pod pergolo (a se tako prav reče?), bosa v nogah, s soncem v hrbtu. Iz leve prihaja z vrčem limonade v rokah in nasmeškom na obrazu. Ledene kocke trkajo ob steklo vrča. Pozabil je kozarce.
Mah, lažem. Sedim napol v temi, razkuštrana do daske (ja, uporabila sem "do daske"; shoot me) in imam v načrtu malo pojamrat. In z "malo" ne mislim malo.


2. Precej antipatičen nič-kaj-mlad wannabe dolgolasec strastno poje v mikrofon, zdi se mu, da nam izliva vsa svoja trpeča čustva. Pod odrom stojiva objeta. Z roko se nežno sprehaja po mojem hrbtu.
Mah, spet lažem. Dolgolasca na odru ne prenesem, objeta ostajam le še iz vljudnosti. No, pa zato ker me pomirja, priznam.


3. "Lušna si", pove kar naenkrat. In meni se zdi prisrčno.
Mah, go screw yousellf!!
Ne vem, kdo natančno je moške učil o ženskah. Ampak veste, kaj jaz mislim? Samo ženske bi lahko učile moške o ženskah. Ta teden jim je uspelo (ja, moškim), da sem precej nastrojena že par dni. Vem, da bo minilo. Ker vedno mine. Ker se vedno sprijaznimo in postanemo spet naivne. Ampak dokler se še zavedam realnosti, bom izkoristila vse njihove šibke točke. Da bom lahko bolj mirno spala...

 Moje misli pogosto odhajajo v namišljen svet. In kadar pridejo nazaj, jih zapišem tule.

diši po gorah

Oh, da bi zdaj bila tule. S kozarcem dobrega vina.

via desiretoinspire.net

Maribor - Beware of the artist

Detajli. Včasih grem tisočkrat mimo ene stvari in je ne opazim. In je škoda. Okrušena fasada na Glavnem trgu razkriva, da je za njo včasih bila restavracija. Kdo bi vedel... Ste jo opazili?

diši po morju

Oh, da bi zdaj bila tule.

Via 79 Ideas

podzavest nikoli ne pozabi

Načrti lahko spodletijo kot polena v drvarnici. In potem čakaš, da bo konec. Da se pobereš in poskusiš spraviti vse nazaj v svoj red. In če ti slučajno uspe, se kasneje teh polen ne želiš več dotikati. Ker te je preveč dotolklo. Ker te je strah, da se boš naslednjič težje pobral. In tako si ustvariš svoj apatični mehurček, v katerem živiš in se pretvarjaš, da ne veš, kaj se dogaja okoli tebe. Ker je lažje biti neumen.

In potem čakaš, neveden in prestrašen in sploh ne slutiš, da te je čas pozdravil. Ker strah ostaja nekje v tvojih kosteh.

In potem zadovoljni živimo v sanjah, za katere smo se sprijaznili, da se ne bodo uresničile.

Spomin je kurba. Podzavest nikoli ne pozabi. 

 Image via Dreams Be Dreams.

še vedno Loesje

 Ja, tudi jaz jih ne vidim vedno. Ampak so.

mulci in perje

No, to pa je bila pavza!

Me pa že nekaj časa ščemi in mislim, da je spet čas za gnjavarjenje z moje strani. Za izlivanje mojih frustracij na papir...pardon, na elektronski papir. Saj zato pa imam blog, je tako?

Kakorkoli že, danes bom poskušala biti kratka. Najnovejše novice z našega brega so takšne:

1) Še vedno vse moje nekdanje sošolke, prijateljice, sosede, sokrajanke (od daleč in blizu) rojevajo kot po tekočem traku. Mlade, stare in še vse vmes. Vse kar me moti je le to, da nimam časa skočit malo sem in malo tja po bregu, da vidim vse te mulčke. Če bo šlo tako naprej, bodo lepega dne priskakljali do mene in jaz se bom čudila, kdaj zaboga so jih naučili hodit?!

Hja, kar se tiče mojih frustracij, naj vam povem, da je sicer lepo gledat vse te srečne novopečene družine, ampak hkrati mi grejo ob njihovem: "Kdaj boš pa ti kaj začela?" in "Počasi boš pa ti na vrsti", vse dlake pokonci. Eni se pač trudimo po študentsko preživeti iz meseca v mesec! Pa še samski povrhu! Eh, pustimo te moreče teme... Je prelepo jutro, da bi se spet smilila sama sebi.

2) Imam problem. Vsako jutro. Že 5 dni. (In ne, ni budilka in nimam problemov z vstajanjem. Vam takoj povem zakaj nimam teh problemov...). Že 5 dni se mi vsako jutro (no tudi čez dan, ampak tisto me ne boli preveč) zaletavajo ptiči v okno! No, natančneje 2 ptiča. Pastirički.

Tako da javite se vsi ptičologi, veterinarji, živalski psihologi in drugi teh strok! Potrebna je strokovna pomoč, da ne bom še 6. dan po vrsti ob 6.30 v pižami skakala po balkonu in krilila kot orangutan v čebelnjaku. Naj povem še, da Big Bat Bob (plišasti netopir iz Mkdonalca), ki visi pred oknom, ne pomaga več. Prav tako se že spotikam in vijugam mimo kitare, oblečene v jopico, afriški boben pa mi onemogoča odpiranje okna. Ja, sobo imam kot v vrctu. In to samo zaradi dveh presnetih živce najedajočih pastiric! (Da sploh ne omenjam kupa iztrebkov na balkonu...)

3) Aja, sem že povedala, kako se je asistentka na vajah spravila name? Nisem? Dobro, potem danes ne bom uničila tega lepega dneva. Ampak lahko pa obljubim, da naslednjič, ko stegne prst proti meni in me hoče ponižat pred celo predavalnico, ne bo lepo. NE bo lepo...

Eh, sem rekla, da bo kratko. Torej danes tukaj potegnem črto.

Pa čiv buc bav pozdrav do naslednjih frustracij!

Zimski Loesje

Tako je. Prav primerni Loesje v tem vremenu.

slacklining

Že vse odkar sem prvič videla slacklining v mariborskem mestnem parku, me stvar zanima. Seveda so takrat v vročem juliju dečki skakali zgoraj brez, le kako ne bi bila navdušena?!
Kakorkoli že, zadeva se zdi zanimiva, privlačna in sploh ne preprosta. Menda so tudi poškodbe pogoste. Pa kaj, itak probam vse, kar lahko. Žal pa trenutno še ne poznam nikogar, ki bi se s tem ukvarjal. Če kdo pozna koga, ki pozna koga - se priporočam za kak nasvet! Ali pa kar začetniški tečaj... ;) Drugače bom pač spet počakala do julija, ko se bom načrtno smukala po mariborskih parkih v upanju, da jih zahvatim...


Photo by Fabrice Wittner.

štrikani zokni in 6 let stara pižama

Tak je to. Ne kadiš, piješ le priložnostno, študiraš, znaš vozit v snegu, znaš menjat žarnco, maš dolge lase (ker baje moški del sveta čist pada na dolge lase), pečeš d best palačinke in si briješ noge tut pozimi, čeprav jih vidiš samo in samo ti tistih 10min pod tušem vsak dan. Ja tak je to, da si še vedno samska. Pa to še ni vse. Vsakemu se lepo smejiš, sprejemaš povabila na kofetkanje (tudi od dripcev, ki jih poznaš šele 2 dni), vedno poveš kaj misliš, še preden sploh pomisliš (in se zato včasih naknadno imaginarno tolčeš po betici), na kofetkanju naročiš vsaj belo kavo (če že ne vročega zelenega čaja - le zato da sokofetkar slučajno ne misli, da se ti mudi (čeprav se ti v resnici mudi)) in nikoli espressa, vedno ližeš žličko (ampak povsem nenamerno, ker veš kako na kafe), poznaš 42,354% več glasbe kor povprečen kofetkar, po novem imaš rada celo otroke, in to tudi tiste slinaste, znaš pojasniti kemijsko razliko med suhim in polsuhim vinom ter ločiš med cvičkom, merlotom in refoškom. Sem omenila, da znaš vozit v snegu? Znaš vozit v faking snegu! In lažje se parkiraš vzvratno, kot naprej. Če te lepo prosijo, vedno pomagaš, četudi veš, da so te naplahtali tudi takrat, ko si dala 2€ tisti punci (iz romske skupnosti waljda), ker ji sestra noseča leži v bolnišnici in je z njo narobe to in ono in tretje (itak je ne razumeš, ker si pač generacija, ki se ni več učila srbohrvaščine, dozo hrvaškega jezika pa dobiš samo enkrat na leto, ko si na morju v bifeju naročiš "juice").
Skratka - tak je to. Kaj ti bo nekadilstvo, dolgi lasje, gladke noge, izjemne sposobnosti vožnje motornih vozil, ločevanje rdečih vin in slabo poznavanje hrvaščine?!
Točno to: nič. Folk te še vedno izkorišča. Ker kofetkaš z njimi (čeprav se ti mudi) takrat, ko nimajo kam dat svojih riti; ker rada voziš in jih dostaviš kamorkoli, vmes pa pobereš še 524354 njihovih kolegov, ki so slučajno zamudili avtobus; in ker ne govoriš ne hrvaško ne srbsko ter si misliš, da mora pa res bit neprijetno, če si tujec v tujem mestu - ajde na 2€ za nosečo sestro, ki bi s tem pokrila ravno 3 štiristotriindvajstetine stroška zavarovanja.
A veste, kaj je razlog, da se ljudje spremenijo v povprečne zadrteže in zategnjence, ki morajo po nedeljah nujno gledati Kmetijo, da se lahko še cel teden socialno udejstvujejo in petstokrat predebatirajo, da to pa res ni prav, da Mirko ni kravi privezal repa, ko jo je dojil? No, jaz še zaenkrat popolnoma ne poznam razloga. Vem pa, da si včasih zaradi gnjavarjenja drugih želim zabubiti v svoj svet in zakleniti v kočo, kjer bom vse dni nosila štrikane zokne in 6 let staro pižamo. Takrat mi bo od socializiranja res ostalo le še nedeljsko spremljanje resničnostnih tv šovov.

Danes ni niti š-ja v mojem romantičnem razpoloženju.
Žnju.

Blue sky makes everything better

Sproščeno vzdušje in ugodna bivalna klima. Zadnjica na mehki, stari in že razpadajoči zofi. Kdo ve koliko ljudi, enako sproščenih, je že sedelo tu. Sobota je ena izmed tistih monotonih. Vendar je monotona na meni povsem nov način. V zraku te majhne sobe se prepletajo nerodnost, sramežljivost, vzhičenost, utrujenost in domačnost.

Neznan kraj, neznane misli in en preprost dotik. 

Kdo ve koliko ljudi se je že dotikalo na tej zofi. Zdaj pa en neroden a povsem normalen dotik povzroči milisekundo divjanja tornada v živčevju. In možgani projicirajo tisoče slik. In tisto milisekundo se vse na svetu zdi mogoče. Pride in odide. Milisekunda namreč. Koža pa ostaja na koži. Kljub temu tornado pojenja, razjasnijo se slike v možganih. Spet se počutim zdravo. Vzdušje je še vedno sproščeno in čutiti je domačnost. 

guglaj Instant.si

Hmmmm... A vohate to? Ja, to je vonj po zanemarjanju. Točno tako diši, ko se zanemarja blog. Ne bom obljubljala, da bom od zdaj naprej bolj redna. Ker verjetno ne bom.
In ne bom razlagala, da nimam časa za pisanje (mimogrede - res ga imam bolj malo).
In tudi danes bo to moj zadnji stavek. Če pa si želite branja, vam toplo priporočam 10 nasvetov za Maribor (za vse popotnike, ki se bodo letos morda znašli v evropski prestolnici kulture).