Kadar pride tisti čas---

---ko je treba pobrisati prah, se vedno najde nekaj za obujanje spominov. In si mislil, da sploh več ne obstaja. Hja, hvala bogu, da redko brišem prah! Ker potem je veselje ob najdbi večje!
In tu je produktivnost naših ur psihologije (in biologije?) iz leta 20_ _ :
Po pisavi sodeč, sva avtorici naslednje Ode midve z Monico. =)

Oda Šokoladam

Šokolada, s šokolado, v šokoladi,

meni meša se ob njihovi pojavi.

Roke, noge, hrbet, pas - 

najlepši je njihov stas.

Kaj vse bi z njimi počela,

če povem ti, ne boš verjela!

Fererro, Rafaello, Snickers, Mon Cheri,

sploh ne vem, kje začela bi!

Zdaj ko mislim, se mi pred očmi megli.

Če omedlim, naj me on zbudi.

Ah, pogrešam te nore čase, ko nas je razganjalo... =D In ne bi jih zamenjala za nič na svetu!

P.S.: Na drugi strani lista je Oda majonezi (za katero mislim, da je že na blogu!!!), obstaja pa še en vrhunec naše poezije, opremljen celo z ilustracijo! Ha!  TO BE CONTINUED...