"Dobro vem, da od spominov bolj otožno se živi..."

Današnji večer je romantično razpoložen. Vsaj meni se tako zdi. Kaj je lepšega, kot prvi poletni večeri, ko piha topel veter z vonjem po travi? V večerih, kot je danes bi lahko neskončno dolgo samo sedela zunaj na travi in vonjala, čutila veter, gledala oblake, ki odkrivajo zvezde... Še 2 povedi napišem, pa bo treba bruhat, če bom nadaljevala s temi sluzastimi opisi narave. Bljak. Kaj se z mano dogaja....
Skratka, hotela sem povedati, da me je poletje že povleklo v svojo toplo, romantično energijo. Tudi prvo pesem letošnjega poletja že imam. "Sladka kot med". Čutim, da bo ta pesem letos še huge! Komaj čakam na avgust...
No, če že danes bluzim tja v tri dni, potem res ne bo škode če še malo razodevam svoje misli?
Kak teden ali dva nazaj me je prešinilo, da so predsodki ena najhujših stvari na svetu. Ljudje so/smo označeni po nepomembnih stvareh. Od kod prihajamo, kaj poslušamo, s čim se ukvarjamo, kako se oblačimo. Pa nočem opozarjat na to, ker to že vemo. Bolj želim opisati ta problem z druge strani. Predsodki... Predsodki, ki jih imamo do drugih, nas omejujejo. Krajšajo nam um in svobodo. Krivi smo pa sami. In potem, ko nam ljudje dokažejo, da je zadaj za njihovo zunanjo nalepko še cel paradiž stvari, smo šokirani. Ali pa prijetno presenečeni. Hkrati pa razočarani sami nad sabo, ker smo si dovolili, da nas predsodki zavajajo.
Zato vam polagam na srce, da mislite s svojo glavo in čutite s svojim srcem. Ne pustite, da vam znanci in prijatelji označujejo osebe, ki jih sami ne poznate dovolj. Morda se motijo, in če se, boste na koncu razočarani, ker si niste dali priložnosti spoznati ljudi z nalepko. In ko se boste začeli truditi, da bi videli skozi predsodke, se bo morda tudi za vas/nas obrnilo. Morda bodo tudi drugi želeli videti tisto, kar je pod našo lastno nalepko... (In jaz se že veselim tega dne!!!).

Obljuba dela dolg?

Kot obljubljeno, pišem. No, pravzaprav bom z vami delila posnetke, ki so nastali tam nekje daljnega marca. Zima je šla h koncu in jaz sem začenjala s pomladno rutino, ki pa ni več rutina - le še izjema. Sprehodi do dvorca in ribnikov so zdaj postali redki in prazni, osamljeni. Vendar pa mi še vedno ponujajo navdih in mir za razmišljanje o vseh mogočih stvareh. Kakorkoli, prav ta prvi letošnji sprehod ob ribnikih je bil žalosten a hkrati navdihujoč. Blato je zalilo vodo, vse se je zdelo mrtvo. Od takrat še nisem bila pri ribnikih. Ne vem,  če so blato odstranili in poskrbeli za ribe. Imam v načrtu, da kmalu preverim. In z vami delim mojo produktivnost na sprehodu.
In takšno je bilo stanje tistega nekega marca 2010.... In presenečena sem ugotovila, da imamo v štatenberških ribnikih tudi zlate ribice! Upam, da mi bo tista (na drugi sliki), ki sem jo rešila iz blatnega bazena, izpolnila željo...