Ignorance is bliss

Ko že misliš, da se je dan dobro iztekel, se njegovi zadnji trenutki spreobrnejo v utesnjenost. In zdaj bi bilo bolje iti pod dolg vroč tuš ter se sprostiti in pozabiti na realnost. Ob takih trenutkih dojemam same slabosti življenja. Ne vidim ničesar pozitivnega. Še sama sebe ne maram. Delam, česar nočem. To pa samo zato, da ne bi razočarala vseh okoli mene, ki pričakujejo nekaj, kar naj bi se od mene pričakovalo. Počutim se ukalupljeno. In potem se počutim osamljeno, ker nobenega ne zanima, kako se počutim. In zdaj sem naravnost obupna, ker pišem tole tukaj. Sama sebi govorim: "Ne sme se ti zmešat..." In zdaj jočem, ker komaj zdržim.
Šola me ubija. Matura me ubija. Strah me je prihodnosti. Zavidam vsem, ki vejo, kaj si želijo za njihov Jutri. Ali pa vsaj mislijo, da vejo. Jaz pa se iščem že 18 let... In vedno hujše postaja, ker čas teče naprej. Nočem, da bi se odločila za napačno možnost. A ne vem, kaj je napačno. Ker se ne poznam. Ker ne poznam mojega bistva. Nisem niti blizu mojemu bistvu. Ne vem, kaj je namen mojega življenja. In potem je tu drug problem: Kaj če mojega smisla ne najdem? Vedno se mi je zdelo, da bo pri mojih letih vse lažje. Da ga bom do zdaj že našla.
In kaj če smisla sploh NI?? Zakaj ga nekateri iščejo celo življenje pa ga ne najdejo? Kaj če bo tako z mano?
Vem, da bi bilo bolje, da sploh ničesar ne bi iskala. Ampak najprej moram sama sebe prepričat, da je bolje živeti brez našega bistva, kot pa zapraviti življenje v iskanju le-tega. Za zdaj mi to še ne uspeva. A morda se bo takrat prikazal sam od sebe. Morda...

Ko se naslednjič vidimo, bom morda kot vsako normalno dekle - nasmejana, sproščena, in ki ve, kaj želi.
Sprejmite tisto dekle in pustite nek njen delček spati v globini.




Takšni kot jaz grenimo svet. Ne bi nam smeli pustiti. Žal mi je.

boredom is life

Današnji večer je kot nalašč za zapravljanje dolgčasa s pisanjem.
Sobotni večer - in SPET ždim doma. Priznam, sem sama kriva. Torej se nimam pravice smilit sama sebi. Glede tega se res ne bom. Lahko se pa smilim sama sebi še zaradi česa drugega. Ah, bolje da ne.
V ozadju pojejo Death Cab For Cutie, prsti drsijo po tipkovnici. To je sproščujoč občutek. Škoda, da ne bom pisateljica. Pravzaprav sem lahko - a vse kaže, da nimam potenciala. Pa kdo bi se sekiral?
Sem na takšni stopnji življenja, ko sem prisiljena razmišljati o prihodnosti in svojih ciljih. Problem je le ta, da bolj ko razmišljam - tem bolj se mi temni pred očmi. In to bi moralo v meni sprožiti alarm.
Vedno sem mislila, da je moj cilj "prešvercat se od pondelka do petka". Mislim, da se moram samo "prešvercat" od rojstva do smrti. Ker življenje je kurba. In naš svet se po "rollercoasterju" pelje v propad. Da sploh ne govorim o nas - potnikih...
Vsem ni tako hudo. Nekateri imajo lepa življenja. Nekateri povprečna. -relativnost- ...Nekateri se komaj prebijejo skozenj.
Mislim, da je moje življenje dovolj dobro. Pravzaprav je še preveč dobro. Imam stvari, ki jih ne potrebujem in me ne osrečujejo. Nimam pa svojega "Once upon a time", ki bi me vodil vsaj v bližino "and so they lived happily ever after". In nič ne kaže, da bom kdaj s kakšnim princem odjezdila v sončni zahod.
Ah, te pravljice... Utopija.
I just want someone to rock my world. That's all. Potem se bo moja prihodnost morda začela svitati. In se ne bom več ubadala z možnostmi, kako preživeti sobotni večer. In ne bom več odkrivala Amerike v mojih možganih. In vam tega ne bo treba brat. (Če sploh še obstajajo bralci tega mojega "full of crap-a"...)
No, pa lep pozdrav!


P.S.: Če dobro pomislim - verjetno je za mojo brezvoljnost krivo samo pomanjkanje sonca (kot ponavadi v tem času leta).




In mislim, da sem se mimogrede zaljubila v to pesem:

don't u ever forget this

SKY IS THE LIMIT.