Ura je 20.50 in je 14. februar... Zanimivo, da sem se prav danes odločla, da se vržem sem noter - na Bloggerja. Pač je valentinovo. Valentinov dan. Pa nimam kaj počet. Pojedla sem en s čokolado oblit krof z vanilijevo kremo in majhno čokoladico v obliki srčka. Nič pomembnega. Še od lani hranim srčkasto liziko in se mi je zahotelo jo lizat. Pa čisto verjetno ni več v-usta-vtakljiva. In sem jo vtaknila kar nazaj med svinčnike, barvice in kulice. Naj ostane tam dokler ji ne bo usoda prinesla konca.
Razmišljam, da bi to lahko bil moj dnevnik. Kot shranjeni, opisani dogodki. Kaj se mi bo pač dogajalo. Da bom lahko nekega suuuuuuuuuper-dolgočasnega dne brala nekaj in to celo razumela. Ker verjamem, da razumemo tisto, kar sami napišemo.
Kakorkoli že - sem Štajerka. In imam včasih take dneve (kot npr. danes), ko se trudim pisati v lepi slovenščini in mi je to dejansko všeč, a se ne zavedam, da včasih prileti vmes tudi kakšna beseda, za katero sploh ne vem, da ni knjižna. Ampak mene to ne moti.
Včasih pa imam take dneve, ko ne spravim iz sebe nič lepega, slovenskega, knjžnega. Pač pa štajersko. Vse štajersko. Ker pač imam rada štajerščino. Ker me štajerščina pomirja. Ker se s štajerščino počutim sproščeno. Zato vam dam na znanje, da bodo moji zapisi kdaj pa kdaj mešani. Tudi z angleščino. Ker se včasih enostavno ne spomnim slovenskega izraza. Ali pa je angleški izraz bolje opislijv.
Pač tako je. Ne znam povedat, kaj bo prinesel čas.
In to je zdaj dejansko moja prva objava?!
Sem ponosna nase. Hah! Sem že pozabila, da je valentinovo. Bi lahko kaj o tem napisala. Pa ne bom, ne. Šla bom klepetat z mojimi-vedno-blizu-ljudmi. Ker imajo vedno kaj za povedat.
Jaz pa tudi.
No comments:
Post a Comment