aja, 2013

Aja, je že 2013. Meh...
Včasih še kdaj in kje srečam koga, ki me ostro vpraša, zakaj več ne blogam. "Pa saj me nikol noben ni bral!" In razen tistih štirih izjem, je to čista resnica. In potem se pogosto vprašaš "čemu?", "za koga?". Zadnjega pol leta Bloggerja niti ne odpiram več. Oziroma ga odprem zelo redko in ob naključnih priložnostih. Danes je očitno ena izmed teh redkih priložnosti...
Ajde, pa naj bo za tiste štiri, ki bodo mogoče čez kak mesec ali dva iz čistega dolgčasa v Google vtipkali 'Iz kariraste police' in zdolgočaseni pregledali, če pa je slučajno tu kaj novega... Voilá! Je nekaj novega, je!! Presenečeni? Jaz sem tudi.
No, to ni politični blog. Tudi modni ali kuharski ni. To je moj blog. In tu bo tako, kot želim jaz. (Če že drugje ne more bit po moje...)
Ne vem natančno, ali naj pišem o svojem življenju, mojih mislih, ali stvareh, ki se mi dogajajo. Nobena izmed teh se mi ne zdi dobra ideja. Konec koncev niti nič od tega verjetno ni preveč zanimivo.
In ker imam časa še tisti mesec oziroma dva, preden bo nekdo kliknil na to spletno mesto, bom zdaj malo premislila, uredila misli, pripravila besede in jih šele nato zložila v nekaj približno berljivega. Razočarani, da ne nadaljujem? Jaz sem tudi...

bom

Odločila sem se, da bom kmalu spet kaj napisala. Že pred kakim mesecem. Pa saj bom.
Bom.

Image via observando

there's a good life out there

It's a good life.
Ali pač ne. Pri nas izgleda, kot da se pripravljamo na konec sveta. Ogromne količine vloženih breskev, marelične marmelade, paprike, češnjevega paradižnika s česnom (ki mimogrede izgleda čisto kjut) in čudne kombinacije zadnjih treh naštetih, povrh še s čebulo. "Kriza je, še večja bo",  pravi gospa mama smrtno resno vsakič, ko začnem tarnat, če nimamo že dovolj in da nam kuhinja izgleda kot shramba na čezoceanki. Da ne omenjam tistih šestih piskrov mleka, ki čakajo na nadaljni postopek izdelave skute (za katero zaenkrat še dvomim, da bo sploh ratala).
In medtem ko imamo mi vojno s hrano, se zdi kot da vsa ostala populacija tekmuje, kdo bo bolj užival letošnje poletje. (Ali nas pač prepričal, da uživa bolj kot mi). Kdo bo našel najbolj nor party, kdo bo ležaril (ja, ležal + lenaril) pod najvišjimi palmami, kdo bo najbolj zagorel, kdo bo jadral po Jadranu, kdo deskal po namibijskih sipinah, kdo bo pil najdražji šampanjec v VIP prostorih newyorškega kluba, kdo bo imel največ poletnih avantur, koga bodo jedle pijavke na križarjenju po Amazonki in kdo se bo slikal s shirano opico na glavni ulici v Kairu. Aja, in komu bo uspela najbolj klišejska fotka sončnega zahoda s poljubom. Bljah.
Pravzaprav ne vem, kaj naj trenutno počnem v življenju. Nekako ne hrepenim več po kazanju vseh teh *in.your.face* slik po vseh mogočih socialnih omrežjih. Bi pa precej rada delila takšne, ob katerih bi se vsi tisti nastopači malce zamislili nad sabo in svojim (občasnim) idiotizmom. Da bi začeli drugače razmišljati, malce v drugo smer. V tisto, kjer bodo ugotovili, da niso sami nad vsemi. Lutke, ki mislijo, da so lutkarji...
No ja. Tudi jaz sem le človek. Delam, kar naj bi se spodobilo, pričakovalo. Ampak pri tem me odobravanje ostalih ne osrečuje več. Ravno zato, ker ob vsakem njihovem idiotskem momentu izgubim malce spoštovanja do njih. In mislim, da tudi oni izgubijo delček spoštovanja do mene vsakič, ko delam tisto, kar se mi zljubi, ker se pač tako počutim. Brez slabe vesti, brez strahu, brez obžalovanj. In dobim občutek, da me imajo za "čudno". Da je njih, opazovalce,  bolj sram od mene.
Pravzaprav je življenje ena taka mini kurba. Vsi si kdaj česa želimo. Eni se trudijo bolj od drugih, tretji imajo pač več sreče. Kadar pa se nam uresniči tisto, za kar smo mislili, da smo si želeli, izgubi ves čar. Pa ne govorim le o materialnih stvareh. Rada si mislim, da je vse kar potrebujem le nekdo, ki "will love me enough to kiss my face". Ampak se mi zdi, da to ni to. Po eni strani se spet bojim tistega občutka razočaranja, da to ni dovolj in hočem več; po drugi strani pa vem, da dokler ne bom zadovoljna sama s sabo, nima smisla, ker bom vse pokvarila.
Meh. Bolj sem stara, bolj sem zakomplicirana. In očitno sem preveč perfekcionista, da bi lahko zadovoljno živela.
Kljub s hrano zafilani kuhinji se mi zdi, da bo prihajajoča zima zame spet prazna...

afraid

Ker me drobne stvari včasih prebudijo in razburkajo moje mišljenje. In včasih imajo vpliv na moja dejanja...

"Fear of loss is a lot worse than losing something. Because the fear of loss makes you avoid situations where you would be in the position to lose anything.
And, well, that's losing all by itself, isn't it?"
quote via Le Love

trije

1. Tako. Sedim pod pergolo (a se tako prav reče?), bosa v nogah, s soncem v hrbtu. Iz leve prihaja z vrčem limonade v rokah in nasmeškom na obrazu. Ledene kocke trkajo ob steklo vrča. Pozabil je kozarce.
Mah, lažem. Sedim napol v temi, razkuštrana do daske (ja, uporabila sem "do daske"; shoot me) in imam v načrtu malo pojamrat. In z "malo" ne mislim malo.


2. Precej antipatičen nič-kaj-mlad wannabe dolgolasec strastno poje v mikrofon, zdi se mu, da nam izliva vsa svoja trpeča čustva. Pod odrom stojiva objeta. Z roko se nežno sprehaja po mojem hrbtu.
Mah, spet lažem. Dolgolasca na odru ne prenesem, objeta ostajam le še iz vljudnosti. No, pa zato ker me pomirja, priznam.


3. "Lušna si", pove kar naenkrat. In meni se zdi prisrčno.
Mah, go screw yousellf!!
Ne vem, kdo natančno je moške učil o ženskah. Ampak veste, kaj jaz mislim? Samo ženske bi lahko učile moške o ženskah. Ta teden jim je uspelo (ja, moškim), da sem precej nastrojena že par dni. Vem, da bo minilo. Ker vedno mine. Ker se vedno sprijaznimo in postanemo spet naivne. Ampak dokler se še zavedam realnosti, bom izkoristila vse njihove šibke točke. Da bom lahko bolj mirno spala...

 Moje misli pogosto odhajajo v namišljen svet. In kadar pridejo nazaj, jih zapišem tule.

diši po gorah

Oh, da bi zdaj bila tule. S kozarcem dobrega vina.

via desiretoinspire.net

Maribor - Beware of the artist

Detajli. Včasih grem tisočkrat mimo ene stvari in je ne opazim. In je škoda. Okrušena fasada na Glavnem trgu razkriva, da je za njo včasih bila restavracija. Kdo bi vedel... Ste jo opazili?

diši po morju

Oh, da bi zdaj bila tule.

Via 79 Ideas

podzavest nikoli ne pozabi

Načrti lahko spodletijo kot polena v drvarnici. In potem čakaš, da bo konec. Da se pobereš in poskusiš spraviti vse nazaj v svoj red. In če ti slučajno uspe, se kasneje teh polen ne želiš več dotikati. Ker te je preveč dotolklo. Ker te je strah, da se boš naslednjič težje pobral. In tako si ustvariš svoj apatični mehurček, v katerem živiš in se pretvarjaš, da ne veš, kaj se dogaja okoli tebe. Ker je lažje biti neumen.

In potem čakaš, neveden in prestrašen in sploh ne slutiš, da te je čas pozdravil. Ker strah ostaja nekje v tvojih kosteh.

In potem zadovoljni živimo v sanjah, za katere smo se sprijaznili, da se ne bodo uresničile.

Spomin je kurba. Podzavest nikoli ne pozabi. 

 Image via Dreams Be Dreams.