Ko že misliš, da se je dan dobro iztekel, se njegovi zadnji trenutki spreobrnejo v utesnjenost. In zdaj bi bilo bolje iti pod dolg vroč tuš ter se sprostiti in pozabiti na realnost. Ob takih trenutkih dojemam same slabosti življenja. Ne vidim ničesar pozitivnega. Še sama sebe ne maram. Delam, česar nočem. To pa samo zato, da ne bi razočarala vseh okoli mene, ki pričakujejo nekaj, kar naj bi se od mene pričakovalo. Počutim se ukalupljeno. In potem se počutim osamljeno, ker nobenega ne zanima, kako se počutim. In zdaj sem naravnost obupna, ker pišem tole tukaj. Sama sebi govorim: "Ne sme se ti zmešat..." In zdaj jočem, ker komaj zdržim.
Šola me ubija. Matura me ubija. Strah me je prihodnosti. Zavidam vsem, ki vejo, kaj si želijo za njihov Jutri. Ali pa vsaj mislijo, da vejo. Jaz pa se iščem že 18 let... In vedno hujše postaja, ker čas teče naprej. Nočem, da bi se odločila za napačno možnost. A ne vem, kaj je napačno. Ker se ne poznam. Ker ne poznam mojega bistva. Nisem niti blizu mojemu bistvu. Ne vem, kaj je namen mojega življenja. In potem je tu drug problem: Kaj če mojega smisla ne najdem? Vedno se mi je zdelo, da bo pri mojih letih vse lažje. Da ga bom do zdaj že našla.
In kaj če smisla sploh NI?? Zakaj ga nekateri iščejo celo življenje pa ga ne najdejo? Kaj če bo tako z mano?
Vem, da bi bilo bolje, da sploh ničesar ne bi iskala. Ampak najprej moram sama sebe prepričat, da je bolje živeti brez našega bistva, kot pa zapraviti življenje v iskanju le-tega. Za zdaj mi to še ne uspeva. A morda se bo takrat prikazal sam od sebe. Morda...
Ko se naslednjič vidimo, bom morda kot vsako normalno dekle - nasmejana, sproščena, in ki ve, kaj želi.
Sprejmite tisto dekle in pustite nek njen delček spati v globini.
Takšni kot jaz grenimo svet. Ne bi nam smeli pustiti. Žal mi je.
No comments:
Post a Comment