there's a good life out there

It's a good life.
Ali pač ne. Pri nas izgleda, kot da se pripravljamo na konec sveta. Ogromne količine vloženih breskev, marelične marmelade, paprike, češnjevega paradižnika s česnom (ki mimogrede izgleda čisto kjut) in čudne kombinacije zadnjih treh naštetih, povrh še s čebulo. "Kriza je, še večja bo",  pravi gospa mama smrtno resno vsakič, ko začnem tarnat, če nimamo že dovolj in da nam kuhinja izgleda kot shramba na čezoceanki. Da ne omenjam tistih šestih piskrov mleka, ki čakajo na nadaljni postopek izdelave skute (za katero zaenkrat še dvomim, da bo sploh ratala).
In medtem ko imamo mi vojno s hrano, se zdi kot da vsa ostala populacija tekmuje, kdo bo bolj užival letošnje poletje. (Ali nas pač prepričal, da uživa bolj kot mi). Kdo bo našel najbolj nor party, kdo bo ležaril (ja, ležal + lenaril) pod najvišjimi palmami, kdo bo najbolj zagorel, kdo bo jadral po Jadranu, kdo deskal po namibijskih sipinah, kdo bo pil najdražji šampanjec v VIP prostorih newyorškega kluba, kdo bo imel največ poletnih avantur, koga bodo jedle pijavke na križarjenju po Amazonki in kdo se bo slikal s shirano opico na glavni ulici v Kairu. Aja, in komu bo uspela najbolj klišejska fotka sončnega zahoda s poljubom. Bljah.
Pravzaprav ne vem, kaj naj trenutno počnem v življenju. Nekako ne hrepenim več po kazanju vseh teh *in.your.face* slik po vseh mogočih socialnih omrežjih. Bi pa precej rada delila takšne, ob katerih bi se vsi tisti nastopači malce zamislili nad sabo in svojim (občasnim) idiotizmom. Da bi začeli drugače razmišljati, malce v drugo smer. V tisto, kjer bodo ugotovili, da niso sami nad vsemi. Lutke, ki mislijo, da so lutkarji...
No ja. Tudi jaz sem le človek. Delam, kar naj bi se spodobilo, pričakovalo. Ampak pri tem me odobravanje ostalih ne osrečuje več. Ravno zato, ker ob vsakem njihovem idiotskem momentu izgubim malce spoštovanja do njih. In mislim, da tudi oni izgubijo delček spoštovanja do mene vsakič, ko delam tisto, kar se mi zljubi, ker se pač tako počutim. Brez slabe vesti, brez strahu, brez obžalovanj. In dobim občutek, da me imajo za "čudno". Da je njih, opazovalce,  bolj sram od mene.
Pravzaprav je življenje ena taka mini kurba. Vsi si kdaj česa želimo. Eni se trudijo bolj od drugih, tretji imajo pač več sreče. Kadar pa se nam uresniči tisto, za kar smo mislili, da smo si želeli, izgubi ves čar. Pa ne govorim le o materialnih stvareh. Rada si mislim, da je vse kar potrebujem le nekdo, ki "will love me enough to kiss my face". Ampak se mi zdi, da to ni to. Po eni strani se spet bojim tistega občutka razočaranja, da to ni dovolj in hočem več; po drugi strani pa vem, da dokler ne bom zadovoljna sama s sabo, nima smisla, ker bom vse pokvarila.
Meh. Bolj sem stara, bolj sem zakomplicirana. In očitno sem preveč perfekcionista, da bi lahko zadovoljno živela.
Kljub s hrano zafilani kuhinji se mi zdi, da bo prihajajoča zima zame spet prazna...

afraid

Ker me drobne stvari včasih prebudijo in razburkajo moje mišljenje. In včasih imajo vpliv na moja dejanja...

"Fear of loss is a lot worse than losing something. Because the fear of loss makes you avoid situations where you would be in the position to lose anything.
And, well, that's losing all by itself, isn't it?"
quote via Le Love