Zimski Loesje

Tako je. Prav primerni Loesje v tem vremenu.

slacklining

Že vse odkar sem prvič videla slacklining v mariborskem mestnem parku, me stvar zanima. Seveda so takrat v vročem juliju dečki skakali zgoraj brez, le kako ne bi bila navdušena?!
Kakorkoli že, zadeva se zdi zanimiva, privlačna in sploh ne preprosta. Menda so tudi poškodbe pogoste. Pa kaj, itak probam vse, kar lahko. Žal pa trenutno še ne poznam nikogar, ki bi se s tem ukvarjal. Če kdo pozna koga, ki pozna koga - se priporočam za kak nasvet! Ali pa kar začetniški tečaj... ;) Drugače bom pač spet počakala do julija, ko se bom načrtno smukala po mariborskih parkih v upanju, da jih zahvatim...


Photo by Fabrice Wittner.

štrikani zokni in 6 let stara pižama

Tak je to. Ne kadiš, piješ le priložnostno, študiraš, znaš vozit v snegu, znaš menjat žarnco, maš dolge lase (ker baje moški del sveta čist pada na dolge lase), pečeš d best palačinke in si briješ noge tut pozimi, čeprav jih vidiš samo in samo ti tistih 10min pod tušem vsak dan. Ja tak je to, da si še vedno samska. Pa to še ni vse. Vsakemu se lepo smejiš, sprejemaš povabila na kofetkanje (tudi od dripcev, ki jih poznaš šele 2 dni), vedno poveš kaj misliš, še preden sploh pomisliš (in se zato včasih naknadno imaginarno tolčeš po betici), na kofetkanju naročiš vsaj belo kavo (če že ne vročega zelenega čaja - le zato da sokofetkar slučajno ne misli, da se ti mudi (čeprav se ti v resnici mudi)) in nikoli espressa, vedno ližeš žličko (ampak povsem nenamerno, ker veš kako na kafe), poznaš 42,354% več glasbe kor povprečen kofetkar, po novem imaš rada celo otroke, in to tudi tiste slinaste, znaš pojasniti kemijsko razliko med suhim in polsuhim vinom ter ločiš med cvičkom, merlotom in refoškom. Sem omenila, da znaš vozit v snegu? Znaš vozit v faking snegu! In lažje se parkiraš vzvratno, kot naprej. Če te lepo prosijo, vedno pomagaš, četudi veš, da so te naplahtali tudi takrat, ko si dala 2€ tisti punci (iz romske skupnosti waljda), ker ji sestra noseča leži v bolnišnici in je z njo narobe to in ono in tretje (itak je ne razumeš, ker si pač generacija, ki se ni več učila srbohrvaščine, dozo hrvaškega jezika pa dobiš samo enkrat na leto, ko si na morju v bifeju naročiš "juice").
Skratka - tak je to. Kaj ti bo nekadilstvo, dolgi lasje, gladke noge, izjemne sposobnosti vožnje motornih vozil, ločevanje rdečih vin in slabo poznavanje hrvaščine?!
Točno to: nič. Folk te še vedno izkorišča. Ker kofetkaš z njimi (čeprav se ti mudi) takrat, ko nimajo kam dat svojih riti; ker rada voziš in jih dostaviš kamorkoli, vmes pa pobereš še 524354 njihovih kolegov, ki so slučajno zamudili avtobus; in ker ne govoriš ne hrvaško ne srbsko ter si misliš, da mora pa res bit neprijetno, če si tujec v tujem mestu - ajde na 2€ za nosečo sestro, ki bi s tem pokrila ravno 3 štiristotriindvajstetine stroška zavarovanja.
A veste, kaj je razlog, da se ljudje spremenijo v povprečne zadrteže in zategnjence, ki morajo po nedeljah nujno gledati Kmetijo, da se lahko še cel teden socialno udejstvujejo in petstokrat predebatirajo, da to pa res ni prav, da Mirko ni kravi privezal repa, ko jo je dojil? No, jaz še zaenkrat popolnoma ne poznam razloga. Vem pa, da si včasih zaradi gnjavarjenja drugih želim zabubiti v svoj svet in zakleniti v kočo, kjer bom vse dni nosila štrikane zokne in 6 let staro pižamo. Takrat mi bo od socializiranja res ostalo le še nedeljsko spremljanje resničnostnih tv šovov.

Danes ni niti š-ja v mojem romantičnem razpoloženju.
Žnju.

Blue sky makes everything better

Sproščeno vzdušje in ugodna bivalna klima. Zadnjica na mehki, stari in že razpadajoči zofi. Kdo ve koliko ljudi, enako sproščenih, je že sedelo tu. Sobota je ena izmed tistih monotonih. Vendar je monotona na meni povsem nov način. V zraku te majhne sobe se prepletajo nerodnost, sramežljivost, vzhičenost, utrujenost in domačnost.

Neznan kraj, neznane misli in en preprost dotik. 

Kdo ve koliko ljudi se je že dotikalo na tej zofi. Zdaj pa en neroden a povsem normalen dotik povzroči milisekundo divjanja tornada v živčevju. In možgani projicirajo tisoče slik. In tisto milisekundo se vse na svetu zdi mogoče. Pride in odide. Milisekunda namreč. Koža pa ostaja na koži. Kljub temu tornado pojenja, razjasnijo se slike v možganih. Spet se počutim zdravo. Vzdušje je še vedno sproščeno in čutiti je domačnost.