gone-to-hell = Planet Earth

Ne vem sicer kdo še to bere in razmišljam, da bi se podala v bolj internacionalno obliko bloga. Se pravi, da bi se morala začeti ukvarjati še z mojo angleščino. Ampak vložen trud bi se poplačal, če bi še koga na tem svetu zanimal moj majhen svet in težave v njem (ki si jih velikokrat delam sama po nepotrebnem). Zdi se mi namreč, da mi beseda ne teče več kot mi je včasih. In morda bo steklo bolje v tujem jeziku. but who cares.
Skratka, danes razmišljam, če se splača ukvarjati s tistimi ljudmi, ki se očitno nočejo več ukvarjati z mano. Enostransko dajanje. Nima smisla, ni tako?
In šele zdaj dojemam, da je prijateljstvo med dvema osebama lahko izredno krhko, če ga ne negujeta. In zdaj razumem, da tudi kot dober prijatelj enostavno ne moreš prežvečiti in pregrizniti nekaterih stvari. Ostajaš zvest, seveda; a ne pozabiš zlahka.
Samo eden ni dovolj, da bi ohranil kvalitetno prijateljstvo. Unfortunately.

That's just how it is.

Danes je petek. 13. avgust. In meni je malo mar. Ljudje pa še vedno verjamejo v moč številk. To je žalostno in smešno hkrati.
Kakorkoli. Današnji petek sem spet doma. Ždim. Med popoldansko nevihto nisem imela druge možnosti, kot da rišem. Pri nas so namreč vse elektronske naprave med grmenjem izklopljene. In prav zaradi tega imam rada nevihte. Takrat, ko ni priporočljivo gledati televizije ali strmeti v računalniški ekran in vsako minuto preverjati novosti na Facebooku, Gmailu in blogih; se moraš znajti in preživeti čas sam s sabo. In to mi gre od rok. Žalostno, da obvladam, kako biti sama? Ja, človek se pač navadi in prilagodi. Ampak to nosi tudi posledice. Vsak, ki hoče v moj svet, bo moral pokazati veliko mero potrpežljivosti. Saj bi to želela spremeniti, pa ne gre zlahka. Žal.
Vsi tisti, ki pa ste že del mojega življenja, hvala. Da si vzamete čas. Vsi tisti, ki ste že v mojem svetu, boste tu tudi ostali. Ker se bom na vse kriplje trudila, obljubim. Ampak, saj veste, da enostransko to ne gre. In vse ima nekje mejo. Tudi pri meni. Žal pa sem take vrste oseba, pri kateri je v drugo težje priti nazaj v njen svet.
Aja, pa še to: Dragi moški spol. PROSIM, naučite se že zijati manj očitno.

P.S. Pravkar poslušam Switchfoot in njihovo Enough To Let Me Go. Zdi se mi pravšnja za ta trenutek. Pravijo, da: every seed dies before it grows. Morda pa se tudi jaz samo motim. Pa me naslednjič spomnite, da dam odpisanim novo priložnost.

briefly

Danes sem kupila bele tempere za 2 €, nato ugotovila, da mi primanjkuje črne in se zopet spomnila, da mi ugajajo Better Than Ezra. Pa sploh ne vem, če ta band še obratuje... Hmmm. Skratka, z njihovim albumom (Before The Robots) obujam spomine na lanskoletne čečkarije... =D (Ko sem še želela spremeniti svet).

So kids, please do not play with our world. Poletje 2009. (Wanna go back)