A ustvarjam predolge bloge??

Šla sem naprej, a sem prišla nazaj...

Minilo je že več kot pol leta od moje zadnje objave. To se zdi kar žalostno. Ampak danes se je spet nekaj premaknilo. Med naključnim brskanjem po mojem USB-ključu sem naključno odkrila star pisni sestavek oz. spis, ki je star dobra 3 leta. In ko sem ga prebrala, se mi je zazdelo, da si morda spet želim nekaj napisati. Morda.
Danes pa bom delila z vami tale spis. Čeprav je že star, še vedno odlično opiše kako sem se takrat počutila. Na mojo žalost pa se zelo podobno počutim tudi zdaj. Kot da se ni nič spremenilo - le čas je zahrbtno tekel naprej. Ali nazaj?

"Otroška leta so brezskrbna. Rada bi torej bila otrok in živela življenje brez skrbi. Toda to danes ne gre tako. Je že tako, da moram slediti hitremu tempu življenja, čeprav se mi zdi, da bi bil svet veliko bolj preprost, če si ne bi belili glave s preteklostjo in prihodnostjo vsako minuto. Zakaj torej vsi hočejo, da že pri štirinajstih letih razmišljam o prihodnosti in poklicu, ki ga želim opravljati?
Ko sem se še plazila v plenicah, sem se igrala tako kot vsi drugi. Mogoče niti nisem bila tipična deklica. Nisem se namreč pogosto igrala s punčkami, temveč sem veliko raje sedela na kupu peska pred našo hišo in vozila majhne avtomobilčke. Seveda sem tudi kuhala razne »blatne« potičke in omake ter racala po potokih in lovila žabe. Vendar pa si nisem nikoli želela, da bi postala kuharica ali veterinarka, kaj šele kakšna šoferka.
Kot otrok sem bila zelo radovedna. Zanimalo me je ogromno stvari. Od tega, zakaj je tema, pa do tega, kako zapornice pred železniško progo vedo, kdaj se morajo spustiti. V šoli se mi je učenje vedno zdelo nekaj samoumevnega. Spominjam se, da sem v prvih razredih osnovne šole želela postati učiteljica, saj se mi je ta poklic zdel nadvse imeniten.
Ko razmišljam o stvareh, ki bi jih želela početi, pridem do zaključka, da rada pomagam. To mi daje nek občutek zadovoljstva. V mojem življenju je bilo tudi obdobje, v katerem sem želela postati zdravnica. Priznam, da me ta poklic še vedno privlači, vendar me je strah težkega študija.
Starši me nikoli niso vzpodbujali h kakšnemu poklicu, saj pravijo, da je ta odločitev le moja. Zdi se mi, da je v življenju toliko stvari, ljudi in dežel, ki bi jih rada poznala in prav zato me zanimajo tudi tuji jeziki. To pa ne pomeni, da bom zaradi tega takoj, ko bom lahko, pobegnila v tujino. Sama sem namreč ponosna, da živim v Sloveniji in da je slovenščina moj materin jezik
Letos sem se vpisala na gimnazijo v Slovenski Bistrici, torej imam še vedno štiri leta časa, da postanem bolj odločna ter najdem tisto stvar, ki me bo veselila. Ker pa me zanima ogromno stvari, se mi zdaj zdi, kot da so me postavili pred veliko mizo, na kateri je polno dobrot, jaz pa moram izbrati le eno. In če citiram Franceta Bevka iz njegovega dela Kaplan Martin Čedermac: »Misel je ostala, snovala v spodnji zavesti, rasla, se širila, zdaj je kot drevo z mnogimi vejami stala pred njim«, se mi zdi, da je to kar precej podobno mojemu življenju. Daljša je pot, ki sem jo prehodila, vedno več idej raste v moji glavi. In zdaj je prišel čas, da se odločim, po kateri veji bom nadaljevala pot. Odločena sem, da bom splezala do konca veje, kajti pravijo, da je na vrhu vedno prostor.
Če me zdaj vprašate, kaj želim postati, bom najprej malo pomislila in vam nato povedala, da še ne vem točno. Vendar pa obstaja stvar, ki je v mojem življenju zelo pomembna in je del mojega vsakdana. To je glasba. In če kaj vem, vem zagotovo, da me bo spremljala še vse življenje."